Wilco je umetnost nemogočega

Skoraj kot politični pamflet na meji cenenega fanovskega populizma. A kako se vzdržati velikih besed, ko se že sredi prve skladbe Art of Almost celotnemu avditoriju na vrtu Tejetske palače na obrobju Mantove povsem »sname«? Ko v tem sedemminutnem tour de forceu slišiš vse, kar je popularna glasba v svojem osrednjem toku in na skrajnih robovih med nas plasirala od trenutka, ko je Elvis Presley prestopil prag studia Sun v Memphisu, člani skupine The Beatles stopili na oder kluba Cavern v Liverpoolu ali John Coltrane pihnil v svoj saksofon v klubu Village Vanguard v New Yorku. In še bi lahko naštevali nekatere prelomnice. Ni nemogoče, vsekakor pa je težje zadržati dostojno kritiško razdaljo. Skupina Wilco namreč poslušalca težko pusti ravnodušnega, predvsem tiste krožke, ki od popularne glasbe zahtevajo vsaj za odtenek več od mimobežnega poslušanja, ki znotraj nje iščejo tudi nekatere odgovore o vsem, kar nas obdaja, še bolj pa razjeda od znotraj. Jeff Tweedy je mojster kratkih zgodb, pravzaprav podob za vedno ujetih duš v najbolj skritih kotičkih (raz)uma. Pesmi ne piše, da bi nas sprostile, niti, da bi nas z njimi prestrašil, temveč s pomočjo samoironije poskuša spodbuditi impulz, da bi odkrili ravnotežje med videnim in občutenim, nad podnapisi, s katerimi opremljamo naša življenja.

Nova depresija