V Kijevu, varno oddaljen od frontnih črt, sedi 18-letni Rostislav Lavrov, ki ga prijatelji kličejo Rostik, in pripoveduje, da pri tem ni želel sodelovati. Namerno je zaspal. Ali pa je rekel, da ne zna rusko in da se težko uči jezika. Dobil je prepoved izhoda. Šolski nadzornik mu je zabičal, da mora spoštovati Rusijo. »Molčal sem in še naprej zamujal. Nazadnje sem pristal v nekakšni zaporniški celici za neposlušne otroke, s pogradom in straniščem. Vsakič je trajalo tri dni. Tam preprosto sediš na postelji in čakaš, da mine,« pripoveduje Rostik.
Njegova kalvarija se je začela v okupirani regiji Herson. Po smrti babice je ostal sam, dokler ga ruske oblasti niso prisilno odpeljale, najprej v internat, nato v taborišča na Krimu. Tamkajšnji vsakdan je bil vojaški: obvezno petje ruske himne, prepoved uporabe ukrajinščine in pouk »osnov varnosti« – ideološko pranje možganov in učenje razstavljanja avtomatskih pušk. Rostik se je upiral na svoj način in trgal dokumente, s katerimi naj bi prevzel rusko državljanstvo. Najhujši psihološki pritisk je doživel, ko so ga odpeljali k materi v psihiatrično bolnišnico, da bi ga prisilili v podpis teh papirjev. Kljub temu jih ni podpisal. Zahvaljujoč skritemu telefonu in organizaciji Save Ukraine mu je uspelo pobegniti v svobodni del države. Ukrajinske oblasti poznajo 20.000 primerov prisilno deportiranih otrok po imenu, a predvidevajo, da je resnična številka veliko višja. Marija Lvova-Belova, ruska komisarka za otrokove pravice, je poleti 2023 govorila o celo 700.000 otrocih, ki so jih zaradi »zagotavljanja njihove varnosti« odpeljali v Rusijo. Mednarodno kazensko sodišče je zaradi tega izdalo nalog za njeno aretacijo in aretacijo Putina.