Slovenščina se je razvila iz praslovanščine. Kot smo se in se še učijo v šolah, so najstarejši pisani viri, ki kažejo značilnosti slovenskega jezika, Brižinski spomeniki. Napisani so v latinici, po izsledkih raziskav so nastali na Koroškem v obdobju 972–1039. Besedila, ki jih vsebujejo, pa so bila oblikovana že prej, verjetno v 8. stoletju. Na Ratchisovem oltarju iz 8. stoletja v stolnici v Čedadu stoji tudi napis Ratchis hidebohohrit, ki je po mnenju nekaterih slovenski in pomeni Ratchis je šel Boga odkrit. V primeru, da ta teorija drži, gre za prvi zapis slovenščine in je nekaj stoletij starejši od Brižinskih spomenikov.
V srednjem veku še ni bilo del v slovenskem jeziku razen cerkvenih molitvenikov in kronikalnih zapisov. Začetnik slovenskega knjižnega jezika je protestantski pisatelj Primož Trubar, ki je leta 1550 napisal najprej Katekizem in Abecednik, v letih 1557–1560 je prevedel Novo zavezo ter leta 1564 izdal knjigo o evangeličanskem nauku in cerkvenem redu Cerkovna ordninga. Jurij Dalmatin je prvi v slovenščino prevedel celotno Sveto pismo, ki je izšlo leta 1583. Prvo slovensko slovnico, Zimske urice, je leta 1584 napisal Adam Bohorič, prvi slovar (nemško-latinsko-slovensko-italijanski) pa Jeronim Megiser leta 1592.
Danes bi bil Bohorič najbrž presenečen, kakšno slovenščino govorimo in v kaj so se spremenila pravila, ki jih je zapisal. Spreminjanje jezika je naraven, neustavljiv proces. Jezik ni vklesan v kamen, temveč je živa struktura, ki se prilagaja potrebam svojih govorcev. Na te spremembe vpliva preplet sistemskih in družbenih dejavnikov. Najhitrejši vir sprememb jezika je danes tehnološki in znanstveni napredek. Ko se pojavi nova tehnologija, jezik potrebuje nove besede (neologizme). Pred tridesetimi leti besede, kot so všečkati, aplikacija ali podkast, niso obstajale ali pa so imele povsem drug pomen. Tehnološke spremembe povzročijo tudi, da nekatere besede zamrejo, kot denimo beseda gramofon, ki se danes vse manj uporablja, ali beseda disketa, ki jo je v naš besednjak prinesel tehnološki razvoj, a jo je prav ta razvoj iz njega tudi izrinil.
Vse več uporabnikov jezika
Jezik vedno odraža tudi družbene vrednote. Ko se spremeni družbena ureditev ali miselnost, se spremeni tudi besedišče. Tako so po letu 1991 iz slovenščine izginili številni izrazi, vezani na socializem, denimo tovariš ali delovno ljudstvo, namesto njih pa smo dobili nove, prilagojene demokratični ureditvi in tržnemu gospodarstvu.