Ko so leta 1869 v Avstro-Ogrski sprejeli zakon o osnovnem šolstvu, po katerem so morale v šolo obvezno tudi deklice, je začelo primanjkovati učiteljev. (To poslanstvo je takrat namreč veljalo za izrazito moški poklic.) Zaradi tega so se za ta poklic vse bolj pogosto začele odločati tudi ženske. Na prelomu stoletja so te predstavljale že 40 odstotkov celotnega učiteljskega kadra, leta 1910 pa že več kot polovico. Danes je to razmerje še veliko bolj izrazito v korist ženskega spola. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo v šolskem letu 2024/25 v osnovnih šolah razmerje 12:88 odstotkov v korist učiteljic. V omenjenih začetnih letih uvajanja žensk v učiteljski poklic tem ni bilo niti najmanj lahko glede zasebnega življenja. Država je z zakonom predpisala, da se učiteljice ne smejo poročiti, saj bi bile v nasprotnem tako ob službo kot ob pokojnino. Izjemo je predstavljala edino poroka z učiteljem. Kot glavni razlog za ta ukrep so ob njegovi uvedbi med drugim navajali, da je tovrstna javna služba nezdružljiva z zakonom, da je treba varovati moralni ugled učiteljic, da je primarna vloga ženske materinstvo in skrb za lastne otroke, da poročene ženske ne potrebujejo zaposlitve, ker jih je dolžan preživljati mož, in podobno. Zakon o celibatu učiteljic je bil zelo skregan s človeško naravo in ne gre se čuditi, da je bil na prelomu iz 19. v 20. stoletje med učiteljicami precej opazen delež nezakonskih mater. Ker je bil odnos do njih na Kranjskem zelo negativen, so se mnoge preselile v katero od sosednjih pokrajin. Celibat učiteljic je bil na Slovenskem v celoti odpravljen šele s koncem druge svetovne vojne.
O celibatu učiteljic
Pod besedama »celibat učiteljic« razumemo nedobrovoljno, prisiljeno nezakonsko življenje učiteljic. Postava sicer na videz ne brani učiteljici vstopiti v zakonski stan, ali v resnici jo je prikovala k samskemu življenju z naredbo, da izgubi, vstopivši v zakon, svojo samostojno službo. Postava postavlja tukaj učiteljico pred trdi življenski dilema: odreči se samostojnega in težko priborjenega stališča, ali pa odpovedati se družini, možu, otrokom, t. j. odreči se zakonu in materinstvu. Iz tega bi se dalo pač sklepati, da se zakonsko življenje in javna služba ne dasta spraviti v soglasje. Toda pri drugih stanovih vidimo baš nasprotno, tam vidimo, da ni samo mogoča harmonija med javno službo in zakonskim življenjem, marveč občno prospešna. Kaj pa pri učiteljici? Ali je mogoče govoriti tu o kakem nesoglasju med vzgojo v šoli in vzgojo v družini, ali res ne vidimo, kako se tu krasno ujemata dve skupini istih psihičnih interesov? Vsi ugovori, ki se v tem oziru navajajo od zagovornikov celibata učiteljic, so ničevni in ne drže, če si jih od blizu ogledamo, in vse postave, ki izražajo te ugovore, so krivične. (…)
Slovenka, leto 1902, letnik 6, št. 4
O celibatu, oziroma možitvi učiteljic.
Komaj sem prečitala izborni referat tov. Gregoričeve, takoj sem ji v duhu čestitala, čestitala temeljitim izvajanjam, ki sloni na dobrem spoznavanju razmer in na živi realnosti. (…)
Omožena sem že nekaj let in tudi službujem kot taka, zato vem v polni meri ceniti, kaj se pravi služiti dvema gospodarjema, od katerih vsak zahteva celega človeka. – Otroci, gospodinjstvo, vrhutega napolnjen razred! Noči prečute zaradi bolezni moža ali otrok, stanje nosečnosti, mali dojenček doma, skrbi v kuhinji, pri perilu – časih obolela dekla, in na deželi še ni mogoče najti namestnice – zdaj pa naj preostaje še kaj energije za šolsko delo! (…)
Izvenšolskega delovanja omoženih učiteljic nisem imela nikdar prilike videti, ker ga sploh – ni! Kar piše »nova« koleginja o dobrem vplivu omožene učiteljice na javno življenje, je le fantom! (…)
Zato pa vzklikam tov. Gr. ponovno, naj le neustrašeno zagovarja še dalje celibat učiteljic, ker ravno humaniteta zahteva, da se čuva mater in ženo in se jo ohrani krepko njenim dragim. (…)
Učiteljski tovariš, 11. marca 1910
Interesantna razsodba administrativnega sodišča z ozirom na celibat učiteljic.
Na Nižjem Avstrijskem se je neka učiteljica omožila in ker je zaradi tega morala zapustiti službo, je prosila za odpravnino na podlagi § 85. deželnega zakona, ki določa dobesedno:
»Učiteljice, ki zapuste svojo službo zaradi poroke po petletnem službovanju, dobe odpravnino enako celoletni plači zadnjega službenega leta.«
Šolska oblast je prošnjo odbila z motivacijo, da ima gori omenjena določba pravo moč le v tistem slučaju, če je učiteljica nastopila službo, ko je že vejala ista določba. Torej vse tiste učiteljice, ki so službovale na Nižjem Avstrijskem prej nego so uvedli § 85. d. z., nimajo pravice do odpravnine, ker niso vezane na celibat in ker jih zakon ne sili, da zapuste službovanje. Tako so vsaj razložili stvar magistratu pri šolskem svetu. (…)
Učiteljski tovariš, 28. oktobra 1910
Ob uzakonitvi delnega celibata
Izvršni odbor Jugoslovenskega učiteljskega udruženja je na svoji seji dne 13. marca 1937. poleg ostalih vprašanj razpravljal tudi o amandmanu, ki se nanaša na poroko učiteljic narodnih šol, otroških vrtnaric in učiteljic gospodinjskih šol (…)
Na osnovi gornjih konstatacij ugotavlja izvršni odbor kot predstavnik vsega združenega učiteljstva v državi sledeče:
1. Za razliko od prejšnjih epoh, v katerih je učiteljica (otroška vrtnarica in učiteljica gospodinjskih šol) kot uradnica bila izvzeta od vseh ostalih uradnic v pozitivnem smislu, se sedaj izvzema v negativnem.
2. S tem amandmanom se osporava intimna pravica vsakega mislečega bitja, da si prosto izbira zakonca. Od izbire zakonskega tovariša je odvisna rodbinska harmonija, ki je najboljša osnova za pravilno vzgojo družine in za vsako delo, s katerim se dviga narod in država.
3. Z amandmanom se onemogoča velikemu številu šolanih žena, da v mlajših letih stopajo v zakon, in na ta način se ustvarja možnost za najtežje moralne posledice.
4. Ker to vprašanje tangira do mozga celokupno narodno življenje, apeliramo na vse merodajne, da preprečijo sprejetje tega amandmana.
Učiteljski tovariš, 18. marca 1937
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si