Trubadur, ki je zavrnil vstopnico v visoko družbo in ostal v soju ulične razsvetljave

Nič drugega ne morem in ne znam zapisati ob tragični smrti Glena Hansarda, enega redkih, ki mi je v zavistnem kolesju popularnoglasbene kulture dajal upanje, da so znotraj nje še normalni, nepokvarjeni ljudje. Kot tisti iz pesmi Jarvisa Cockerja, ki tudi zelo rad obiskuje pube z živo glasbo na podeželju v Derbyshiru. Nedolgo potem, ko nas je pretresla novica o smrti Glena Hansarda, so po spletu zakrožili posnetki iz puba The Wren's Nest, kjer je obkrožen z ljudmi počel samo tisto, kar je počel najraje – sedel med njimi, brenkal na kitaro in prepeval. Potem se je usedel na motor in odhitel domov, kjer sta ga čakala žena in triletni sinček. Domov ni nikoli prišel. V majhnem naselju Strawberry Beds v bližini Dublina je izgubil nadzor nad krmilom in struna življenja se je strgala. Kot busker je zamenjal veliko strun na kitari, to je edina, ki se jo da zamenjati. Kmalu se mu je pridružil tudi naš edini pravi busker, kuža Leonard, brez katerega Ljubljanska ulica v Izoli nikoli več ne bo ista. Tako kot ulica Grafton v Dublinu ne brez Glena Hansarda.

Fant z ulice