Dnevnik neke mladosti

Đorđa Balaševića sem prvič videl v oddaji Nedjeljno popodne kot člana skupine Žetva. Še danes mi ni povsem jasno, zakaj je bil njihov nastop del studijske kulise boksarskega spopada Mateja Parlova, ko je v deveti rundi nokavtiral argentinskega boksarja Miguela Angela Cuella. Kaj je imela zajebantska pesem U razdeljak te ljubim s tem? Tega nikoli nisem razvozlal, brez posledic pa tudi ni šlo. Kadar me je pot kasneje zanesla v Pulo, sem se vedno ustavil v kafiću Mateja Parlova, predvsem pa sem kot osemletni mulc preko njegovega triumfa posvojil Đorđa Balaševića. Začel sem slediti njegovim potezam, moledovati starše, da so mi kupili Džuboks z njegovim intervjujem, pozneje ločeno tudi velik samostojni poster. Seveda ni trajalo dolgo, da je mala plošča U razdeljak te ljubim/Srce mi je kao ratar končala na zmahanem Iskrinem gramofonu. Vsi sosedje so pesem kmalu znali na pamet, sam pa sem ob njej vsakokrat podoživljal boksarski dvoboj. Še danes točno vem, v katerem delu skladbe je Mate Argentinca poslal na tla. V skromno privatno diskoteko so začele po korakih prihajati male plošče Kristofore crni sine/Moja prva ljubav, Oprosti mi Katrin/Život je more, Računajte na nas/Strašan žulj. Prepričan sem, da je bilo vsem doma že tedaj jasno, da bo tudi moja prva velika plošča nosila podpis Đorđa Balaševića; ne skupine Rani mraz, temveč Đorđa Balaševića. Zakaj sem Đoleta takoj izločil iz skupine, ne vem, morda zaradi male plošče Ljubio sam snašu na salašu i druge priče Đorđa Balaševića. O pravih razlogih lahko le ugibam, a vseeno vem, da ne bi bil daleč od resnice. Spominjam pa se, kako sem večkrat na teden po šoli zrl v izložbi trgovin Globus in Elektrotehna ter čakal, kdaj se bo tam pojavila napovedovana prva velika plošča Đorđa Balaševića – Mojoj mami, umesto maturske slike u izlogu.

Pesmi s te plošče še danes z redkimi osvežitvami znam na pamet. Tako sem jo zlizal, da sem moral kasneje kupiti še en izvod. Z Drago mi je zbog mog starog sem doživljal morebitno nogometno kariero, Uticaj rođaka na moj životni put je bila moja napoved za občasna luftarska obdobja, pesem Prodaje se prijatelj je razkrila kodeks prijateljskih odnosov… Nič bolje se ni godilo s pesmimi z naslednjih albumov. Napak bi bilo trditi, da sem jih začel živeti, so pa v marsičem komunicirale z vsem, kar se je v mojem življenju dogajalo. Ne samo v mojem, v življenjih vseh nas. Kajti če dobro pomislite, boste na neki točki v sebi odkrili nesrečnega Vaso Ladačkega, vsakemu se je zgodila lepa protina hči ali je okusil divji mandelj, vsak je imel opraviti z brezosebnimi aparatčiki tipa Bane, vsak je prelomnice v življenju doživljal kot tretjo izmeno in je preštel število korakov ulice, kjer je domovala njegova (nesrečna) ljubezen. Iz Madžarske sem prinesel celo bankovec za 100 forintov, za kolikor je Balašević v pesmi Noč, kad sam preplivao Dunav ocenil svojo glavo. Đole se je izbranih tem lotil na človeški, vsem razumljiv način. Mirka in Priča o jednom petlu sta kraljevali na naših šolskih plesih, Ne volim januar in Slow Motion ob tabornem ognju. Besedila pesmi smo se učili z etapnim zapisovanjem ob poslušanju kaset. Še danes vidim, kako sva s srednješolskim prijateljem v ponedeljek zjutraj med malico v menzi loške gimnazije sestavljala besedilo pesmi Slovenska, ki jo je Balašević odpel na televiziji v nedeljo zvečer. Jernej si je približno zapomnil prvo kitico, jaz drugo, refren oba po malo. Predvsem pa so bile to pesmi, s katerimi si je dalo pomagati ob prvih izgubljenih ljubeznih. Njim sem zaupal vse, česar nisem upal povedati ljudem okoli sebe. Blažile so nastalo bolečino s tem, da so jo neposredno nagovarjale.

17. marec 1990

Sredi osemdesetih, zlasti po meni najljubši plošči Bezdan, mi ni bilo jasno, zakaj Balašević nikoli ne koncertira v Sloveniji. Semkaj so začeli prihajati največji svetovni zvezdniki, le njega ni bilo. Prebiral sem njegova razmišljanja o porušenih idealih, o začetkih prevladovanja zavrelih emocij nad razumom in nacionalistične obsedenosti nad zdravo logiko. Tega pri njem pred tem nisem bil vajen. Ne glede na himno Računajte na nas sem ga poslušal izključno kot pesnika grenko-sladkega vzdušja, in ne kot političnega komentatorja. Takrat pa sem ga prvič občutil in bral kot politično ranjenega človeka, ki poskuša opozoriti na nevarnost preboja turbofolklore v naša vsakodnevna življenja. In na nevarnost dozdevne vojne. Vsi ti nagovori mi nekako niso šli v račun tudi zato, ker sem s prijatelji takrat s kitaro potoval po Jugoslaviji, kjer nas in množice ljudi okoli nas med prepevanjem na ulicah in obalah nihče ni spraševal, kdo smo, od kod smo, h kateremu bogu molimo, če sploh molimo. Razpoke sem na lastni koži prvič občutil s prihodom v JLA, kjer mi je po nekaj dneh slika o plemenski delitvi znotraj Jugoslavije postala bolj jasna. Navidezna jezikovna enotnost je bila nacionalno še kako pisana in vedno bolj napeta. Vezno tkivo, vsaj nekaterim izmed nas, je predstavljal Đorđe Balašević, četudi je takrat znal reči kakšno pikro čez Slovence. Sovojaki so me občasno zbadali s tem, vendar se nisem obremenjeval. Nenazadnje sem ravno prek njega spoznal prijatelja do groba Predraga Janeva, s katerim sva v svojih vojaških kasetah pod na rob zloženimi srajcami in kravato med drugim skrivala radiokasetofon in nekaj kaset Đorđa Balaševića, vključno s Tri posleratna druga, ki sva jo kupila v trafiki na Ilici. Na enem izmed izhodov sem v Zagrebu opazil velik jumbo plakat z napisom: Koncert: Đole, Košarkaški centar Cibona, subota, 17. ožujak 1990 u 20 časova. Ni minila niti ura, že sem hranil vstopnico za parter: 8 vrsta, sedež 10. Končno! Seveda si takrat niti v najbolj norih sanjah nisem predstavljal, da koncerti Đorđa Balaševića niso navadni celovečerni uro in pol do dve uri trajajoči koncerti, pa mogoče še en bis ali dva. Do polnoči se je bilo namreč treba vrniti v kasarno, ki pa ni bila v Zagrebu, temveč v Samoboru, dobrih 20 kilometrov oddaljenem iz centra mesta, kar je pomenilo, da je bilo treba ujeti tramvaj do Černomerca in tam zadnji avtobus, ki je krenil okoli 23.30. Po dobrih treh urah koncerta sem tako postal že vidno nervozen. Prav upal sem, da je vsaka naslednja pesem zadnja, a to se ni zgodilo. Sprejeta je bila težka odločitev. Treba je bilo zapustiti dvorano, a iz mojega sedeža v parterju je bila takšna akcija izvedljiva samo mimo odra, tako da sem se moral sprehoditi vzdolž njegove cele dolžine. Sklonil sem se, upajoč, da me med »forsiranjem« dvorane nihče ne bo opazil, ko na odru med pesmijo Na pola puta naenkrat nastane čista tišina. Obrnem se in vidim, da mi Đole salutira in se sklanja proti meni. »Kako je, vojniče?« me je vprašal. »Žurim u kasarnu,« je bil refleks čistega presenečenja, saj je razprodana dvorana zrla v zmedenega mulca v sivo-olivni vojaški vetrovki pred odrom. Ko sem se otresel vseh oči na svojem hrbtu, sem še dodal: »Veš, drugače pa prihajam iz Slovenije.« Med koncertom se je namreč občasno obregnil v aktualna politična vrenja na severu, pokasiral tudi kakšen osamljen žvižg – enega je celo pospremil z besedami: »Oprosti, Janezu« – vendar sem v njegovih očeh videl občutek olajšanja. »Hvala, prijatelj,« je dejal, čeprav sem to prebral že v očeh. Ko sem mu ob najinem naslednjem srečanju v Sarajevu deset let kasneje omenil incident v Zagrebu, se ga je takoj spomnil. In vem, da ni lagal, kajti Balaševiću se nikoli ni bilo treba zlagati, še zlasti po koncu jebenih devetdesetih ne!

1. december 2000

V začetku leta 1994 je kranjska založba Panika licencirala album Jedan od onih života. Odgovornim sem takrat predlagal, da bi Balaševića pripeljali v Ljubljano, in zagotavljal, da bi morebiten koncert na vsej črti zagotovo uspel. Đole je bil takrat v svoji domovini izobčenec, ki se je glasno uprl Miloševićevi militantni politiki, zložil je celo vojvodinsko secesijsko pesem Stari laloški vals. Koncert je 14. novembra 1994 nato organiziral nekdo tretji. Balaševiću je uspel miting v Ljubljani, so zapisali v novembrski številki tednika Vreme, v isti, v kateri so se poslovili od Milana Mladenovića. Balašević je bil v tistem svinčenem kotlu pod Kolpo osamljen glas razuma. Dober mesec po koncu operacije Nevihta se je ducat slovenskih posadk odpravilo jadrat na Kornate. Kitara je bila vedno dobrodošla sopotnica. Na enem izmed otočkov v arhipelagu Iža nas je lokalna ribiška posadka povabila na nočni (u)lov. »Nevtralna« pesmarica nas je spremljala v nočnih urah, dokler eden izmed ribičev ni potiho, kar bojazljivo vprašal, ali znamo kakšno od Balaševića, mogoče Ne lomite mi bagrenje. Njegove pesmi iz naših pritajenih grl so predstavljale svetilnik normalnosti na tisti obali, četudi so se fantje večkrat ozrli naokoli, da nas ne bi slišal kdo od »nepravih«. Vsem je bilo jasno, da bo – poleg alternativne kulture – na množični ravni najverjetneje prav Đole tisti, ki bo vsaj na simbolni ravni povezal ljudi v prostoru, ki se je nekoč imenoval Jugoslavija. Nenazadnje so mu celo nacionalisti priznavali, da zna z besedami. Grožnje na njegovem naslovu zato niso bile nič novega, koncerti pa izbruhi emocij. V Sarajevo je leta 1998 prišel s tarčo na čelu, zato so nam dve leti kasneje odsvetovali nočni sprehod po Baščaršiji po koncertu najboljšega soseda v Zetri. V pokoncertnem sprejemu v hotelu Holiday Inn smo se po nekaj protokolčkih hitro umaknili v posebno sobo, saj se Đole ni udobno počutil med vsemi naključnimi poslovneži, ki so se medili okoli njega in iskali svoj kodak trenutek. Beseda je nanesla na marsikaj, žal tudi na politiko, ki je človeka preprostega (paorskega) srca zelo vznemirjala. Ne zaradi konja, tokrat mu je bilo hudo zaradi ljudi. Barikade so namreč zavzeli najhitrejši, ne najpametnejši ljudje – to je bil napovednik njegove misli, ki se mi je za vedno vtisnila v spomin: »Vsi vi ste dobili svoje države, le jaz sem svojo izgubil.«

25. maj 2017

»Ne pripadam toliko niti sebi kot ljudem,« mi je dejal ob najinem zadnjem srečanju na dan mladosti pred ljubljanskimi Križankami ob mojem zbadanju, kdaj se bo upokojil. To je bilo zgolj tretje in zadnje neposredno srečanje dveh prijateljev, ki se bosta na neki neubesedljiv način srečevala celo življenje. Oba nesojena fuzbalerja – ki bi se morda celo srečala na terenu, če bi se na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta pomerili Vojvodina in Rijeka – in geografa, s to razliko, da je meni na koncu študij uspelo celo zaključiti. Nogometna tekma bi tudi bila edina, kjer bi z Đoletom za tistih 90 minut stala na nasprotnih straneh. Ne takrat ne pozneje se nisem mogel znebiti občutka, da je bila naša največja napaka, da ga nikoli, še zlasti pa ne v ključnih trenutkih, nismo jemali dovolj resno. Kaj nam bo pamet solil neki gostobeseden in debelušen vojvodinski kantavtor s svojimi nepotrebnimi protivojnimi parolami? Bolj smo zaupali obrazom zlaganih nasmehov, ki so nam z ogromnih plakatov obljubljali veliko, a nikoli ničesar dali. Đorđe Balašević nam nikoli ničesar ni podtaknil ali vzel, dal pa zelo veliko. Tudi, kot je sam dejal, veliko bianco opravičilo, na katerega vsakdo lahko napiše tisto, s čimer ga je morebiti užalil. Ne berem komentarjev, niti ne spremljam orodja prostaškega primitivizma, kot je Twitter, izvedel pa sem – nenazadnje sem to tudi pričakoval – da se bo med najbolj klenimi domoljubi znova vnela vroča polemika o nekaterih njegovih izjavah in verzih. Slovenci si tako ali tako lastimo dovolilnico za klevetanje čez vse in vsakogar, ti pa si morajo še naprej vse dobro misliti o nas. In če kdo reče kaj čez naš narod, smo takoj in nepopravljivo užaljeni. Na srečo je marsikdo skupaj z njim že davno prerasel to raven nizkotne komunikacije in vihanja nosov. Balašević je pač verjel v neko državo, zato se je počutil izdanega, ko je pokala po šivih. In večkrat je zavrnil vpoklic v Zvezo komunistov, ker je bil enostavno samo svoj, malce tudi moj in naš. Ko sem pred nekaj leti znova stal pred dvorano v Zagrebu, zdaj preimenovano v Košarkaški centar Dražen Petrović, sem v bližnjem muzeju v čast košarkarskemu Mozartu v spominsko knjigo zapisal: »Dražen Petrović ni bil samo vaš, ampak od vseh nas.« Pri Đorđu Balaševiću mi s tem ni treba nikogar prepričevati. Svetovni splet je zasut s tovrstnimi dokazi. Novosadski kantavtor, ki je v devetdesetih izgubil veliko bitk, je na koncu postal zmagovalec.

Priporočamo