Čeprav se trenutno pri svojem raziskovalnem delu osredotoča na epistemologijo novinarstva, ni prenehala opozarjati, da gora nevidnega dela sloni le na ženskih ramenih.
Ženske imajo danes številne vloge. V enem izmed svojih zapisov ste izpostavili, da so ženske danes po eni strani tako delavke v proizvodnji in tajnice kot matere in gospodinje. Ves čas morajo torej preklapljati med različnimi vlogami. Kaj pa je drugače kot pri moških? Zakaj moramo na vloge žensk gledati kot na neločljivo povezane?Ker jih družba kot neločljive tudi obravnava. Moški je lahko samo vodja projekta, ženska pa je vedno mama, žena, partnerica, ki je tudi vodja projekta. Naše identitete so v javnosti pogosto zreducirane na naš odnos do drugega, redko smo samostojni subjekti. Moški pa niso na enak način definirani skozi svoje družinske vloge kot ženske, za katere se še vedno in ponovno čedalje bolj verjame, da so glavne skrbnice doma. Problem kapitalizma je, da vidi in vrednoti le delo, za katero smo plačani ali ki obstaja na trgu dela, ne pripoznava pa reproduktivnega dela, ki ga opravljamo znotraj doma, kot je kuhanje, čiščenje, pranje, organizacija skupnosti kot take. Šteje torej tisto, kar lahko monetiziramo in imenujemo za produktivno. A ironija je, da kapitalizma brez tega ni. Nevidnega dela žensk preprosto ni. Ne more obstajati, ker se kot družba moramo reproducirati – nekdo mora ustvariti nove delavce, jih prehraniti, spraviti skozi otroštvo, skrbeti za njihovo zdravje, izobrazbo, vse do vstopa na trg delovne sile. Vstop žensk na trg dela pa je pogojen s tem, da še vedno opravljamo to delo. Sočasno imamo poklice, v katere povečini vstopajo ženske in so namenjeni reprodukciji, denimo vzgojiteljice, medicinske sestre, čistilke … Razvrednoteni, čeprav nujno potrebni. Sicer menim, da bi bila na koncu dneva, tudi če bi delo danes enakomerno razdelili med partnerja, oba še vedno precej izmučena. Sploh če upoštevamo, da smo danes pogosto dvojno obremenjeni – s skrbjo tako za otroke kot tudi za starše, kar ustvarja precej pritiska ravno na delovno najbolj obremenjeno generacijo, ki ji prav zato rečemo sendvič generacija. Težava je v tem, da je danes vsega tega dela res veliko. Življenje se pospešuje in vedno več stvari imamo, za katere moramo skrbeti. Zaradi sodobne tehnologije smo konstantno dosegljivi in ni več meje, kje in kdaj se delo ali katerakoli od naših družbenih funkcij začne in konča.
Tehnologija nam torej ni prinesla napredka pri prostem času.Tako je. Namesto da bi nas osvobodila, da bi lahko bolje zaživeli, smo le bolj negotovi, nadzorovani in priklenjeni na delo. Že pred več kot 100 leti so se pojavljala prva gibanja za skrajšanje delovnika na, recimo, 6 ur. Takrat so trdili, da ga moramo skrajšati, če želimo imeti delovno silo, ki se lahko ukvarja s kulturo, osebno izpopolnitvijo in dodatnim vseživljenjskim izobraževanjem. V resnici je to nekaj, kar bi morali storiti sedaj. Na zahodu živimo v družbah izobilja, lahko bi upočasnili tempo, namenili več časa družinam, prijateljem, skupnosti. Zakaj ne bi imeli 4-dnevnih in 6-urnih delovnikov? Posledice bi bile izjemno pozitivne: manj elektrike in surovin bi porabili; manj bi bili na cestah, kar bi bilo dobro za okolje in ceste; več bi počivali in več bi se gibali, kar bi imelo neposreden pozitiven učinek na zdravje in manjšo obremenitev zdravstvenega sistema; več bi se lahko ukvarjali s hobiji in več stvari popravili, kar pomeni, da bi tudi ekonomiji verjetno šlo bolje. Gremo pa v ravno obratno smer. Pred nekaj desetletji smo še lahko razumno pričakovali, da če bomo vse naredili prav, bomo na neki točki prišli do življenja, kakršnega si želimo – stabilna služba, lasten dom, družina, letni dopusti in udobna penzija. Danes teh zagotovil ni več. Še več, čedalje bolj se zdi, da želijo tehnološka podjetja s svojimi produkti nadomestiti delavce in delavke, nas še bolj atomizirati in spraviti v položaj, podrejen tehnologiji sami.