Tone Stojko: Fotograf slovenske pomladi, poletja, jeseni in zime

»Čuval jih je moški v sivi obleki. 'Ne slikaj me,' je rekel, takoj ko me je videl. 'Ne slikaj me.' Rekel sem, da seveda ne, da me zanimajo samo ti kupi. In res ga nisem slikal. Ampak še isti mesec sem ga vendarle slikal.« Pokazal je eno najbolj ikoničnih fotografij druge polovice osemdesetih let. Posneta je bila 31. maja 1988. Ta fotografija se običajno pojavi vsakič, ko se govori o datumu, ko se je vse začelo.

»Pred objektivom se mi je pokazal med aretacijo Janeza Janše.« »In kdo je bil to?« »Frumen. Ta na levi je Isajlović, na desni pa Frumen. Frumen je bil mlajši. Odšel sem na Mikro Ado, da bi vzel spomine Staneta Kavčiča. Tam sem naletel na Isajlovića, ki je preiskoval prostore. 'Tovariš, vi boste pa kar tukaj ostali,' mi je rekel. Jaz sem rekel, da je meni tudi tako v redu. Potem je prišel Frumen. 'Kaj pa ti delaš tu?' je vprašal. Rekel sem, da nič. Prišel sem po knjigo in jo dobil. 'Potem pa kar idi,' mi je ukazal. 'Ma ne morem iti. Vaš kolega pravi, da ne morem iti.' On pa: 'Ti kar idi.' To je bilo najino edino srečanje. Tako sem lahko posnel fotografijo aretacije.« Stojko je šel na Beethovnovo ulico, kjer se je iz veže videlo dvorišče Mikro Ade.

»Nisem videl vseh, ki so šli tam mimo. Detajlov nisem videl. Moja oprema je bila bolj skromna – moj maksimalni objektiv je bil 200-milimetrski teleobjektiv. Slikal sem vse, ki so hodili v čistilnico in iz nje. Takrat sem imel srečo. Vedel nisem ničesar. Na Mikro Ado sem prišel čisto po naključju. Pred tem sem skočil v tiskarno, kjer je Franci Zavrl postavljal Mladino. Kar skozi okno sem mu rekel, da je v Mikro Adi preiskava, ampak ni trznil.« Stojko se je vrnil nazaj, da preveri, ali bo dobil sliko.

»Na tej sliki je vse narobe. Od kompozicije naprej. Nič se ne zgodi, nihče nikogar nima vklenjenega, nihče nikogar ne tepe. Zadaj je renault in pot z nekaj fleki.« Je to morda najbolj pomenljiv dokument tistega časa? »Ja. Veš, da me je bilo kar malo strah. Nisem bil vajen, da se kaj takega res lahko zgodi. Veliko sem hodil na Češko slikat njihove proteste. Kar sem tam videl in slišal, je bilo zelo hudo. Slišal sem, kako je v Nemški demokratični republiki. Bilo je zelo hudo. Pričakoval sem, da se to lahko zgodi tudi nam. Zelo hitro sem razvil filme, naredil fotografije in skril negative. Takrat res nisi vedel, kaj vse se lahko zgodi. Stvari sem spravil na več lokacij.« Na fotografijah demonstracij običajno vlada tišina. V Ljubljani ljudje demonstrirajo, kot da bi šli k maši.

»Takrat so bile vse demonstracije zelo mirne,« je rekel Stojko. »Policija jih je sicer spremljala. Pavle Čelik, ki je bil takrat poveljnik milice v Ljubljani, je to znal zelo spretno nadzorovati. V resnici izvrstno. Situacij, v katerih bi lahko prišlo do fizičnega kontakta med demonstranti in policijo, ni bilo.« Stojko je postal skoraj uradni fotograf slovenske pomladi.

»V prvem trenutku sem si upal nekaj, česar si drugi fotografi niso upali. Malo jih je bilo strah, časopisi pa niso imeli interesa pisati o tem, prav tako ni bilo interesa, da bi se pojavljale slike. To praznino je zapolnila Mladina. Tukaj ni veliko modrosti. Zraven moraš biti, ko se stvari zgodijo, in jih zabeležiti.«

Skupaj sva gledala fotografijo ustanovitve Odbora za zaščito človekovih pravic v prostorih Mladine. Igor Bavčar je govoril, okrog njega pa sva drugega za drugim prepoznavala obraze, od Ingrid Bakše do Rastka Močnika, Tomaža Mastnaka in Alija Žerdina. Na obrazih se berejo sanje o demokraciji. Stojko je rekel, da ni nikoli razumel starih partizanov, ki so se spraševali, ali so se za to borili.

»Zdaj se isto vprašujem tudi sam. Sanje so potem šle svojo pot. Jaz pa grem slikat proteste.« Protesti imajo veliko podob. Tone Pavček 8. maja 1989 na tovornjaku bere Majniško deklaracijo. »To sliko so kasneje pogosto polepšali in z nje zbrisali tovornjak. Pavček na tovornjaku z roko v levem žepu, ki bere Majniško deklaracijo – to ne more biti tako. Moralo bi biti kaj bolj uglednega. Ampak zgodilo se je prav to.« Tudi to velja za enega od trenutkov, ko se je vse začelo.

Ali pa se je vse skupaj morda začelo že leta 1987.

»To je štafeta absurda,« je rekel Stojko ob fotografiji mladih ljudi, ki na trgu pred skupščino s sekirami obdelujejo hlod.

»V resnici je bil to zelo pomemben trenutek, a ne?« »V bistvu da. V tistem hipu je bil videti obroben. Vendar ga je čas naredil pomembnega. Iz hloda so izklesali štafetno palico.« Na plakatu, napisanem na roko, piše »Štafeta – ne, hvala«. Bilo je leto 1987. Tito je bil mrtev že skoraj celo desetletje, štafeta pa je potekala naprej. »Nihče v Jugoslaviji si ni upal ne imeti štafete. Tukaj Neue Slowenische Kunst gleda na televiziji obsodbo svojega plakata o štafeti.« Takrat se je nedvomno nekaj začelo.

Ali pa leto kasneje. Sedanji urednik Sobotne priloge časopisa Delo Ali Žerdin na fotografiji pred sodiščem bere s papirjev.

»Kaj bere Ali?«

»Ne vem. Najbrž kakšno sporočilo za javnost.« Nekatere reči se pozabijo. Pa se ne bi smele. Šele njihova fotografija obudi spomin. Tudi Ali Žerdin je pozabil, da je med mnogimi drugimi stvarmi, ki jih je v tistih letih naredil, pred ljubljanskim sodiščem tudi prebral izjavo Za demokracijo. V njej je bila zapisana zahteva, naj slovenska skupščina razpiše referendum o napovedanih centralističnih ustavnih spremembah.

»Izjavo je napisala pisana druščina ljudi, ki so si nadeli ime Koordinacija novih družbenih gibanj,« se je potem spomnil Žerdin. V njej so bili Ingrid Bakše, Frane Adam, Pavle Gantar, Marko Hren, Vlasta Jalušič, Janez Janša, Tonči Kuzmanić, Bogdan Lešnik, Tomaž Mastnak, Rastko Močnik, Braco Rotar in Gregor Tomc. Ključne poudarke izjave sta prispevala še Matevž Krivic in France Bučar.

»Osmega marca 1988, ko je na ljubljanskem sodišču potekalo zaslišanje odgovornega urednika Mladine Francija Zavrla o objavi članka Mamula go home, je študentska organizacija pred sodiščem sklicala protestno manifestacijo,« je povedal Žerdin. »In ob tej manifestaciji mi je vodja študentske organizacije Gorazd Drevenšek rekel, naj preberem izjavo, ki se ji je pridružila tudi študentska organizacija. Zakaj je izjava pomembna? Ker so se pod njo podpisale številne civilnodružbene organizacije, peticijo je dan pozneje objavila Mladina, v naslednjih tednih pa je peticijo z zahtevo za sklic referenduma, na katerem bi ljudje obkrožili besedo 'proti', podpisalo več deset tisoč ljudi. Peticija z zahtevo za sklic referenduma je točka, v kateri se številne civilnodružbene skupine in neodvisni mediji, časopisi ter revije prvič povežejo v programsko, ustavno omrežje. Skratka, pozabil sem, da sem prebral ta papir. Pa me je Stojko opozoril na dogodek pred sodiščem. Če ne bi imel pametnejšega dela, bi svetu in mestu razlagal, da se je vse začelo s to peticijo.«

Kaj pa leto 1968? Kaj se je takrat začelo? Gledala sva fotografije študentskih demonstracij.

»V Ljubljani je bilo leto 1968 v resnici precej meditativno,« je rekel Stojko. Že takrat so popolnoma miroljubna zbiranja, kjer so brali pesmi in morda kakšno deklaracijo, imenovali demonstracije. To ni bilo v sozvočju s tem, kar se je dogajalo v Parizu ali Združenih državah Amerike, kjer so goreli policijski avtomobili.

»V Beogradu so se študentje stepli s policijo, tako kot v Parizu. Študente je prišel mirit Tito.« Tistega leta se je Stojko naselil med množice na ulici.

»Energija, ki jo s sabo nosijo množice, te potegne vase. Običajno se ljudje borijo za več socialnih pravic. Vzrok je v socialni neenakosti, ki se je pojavljala tako v času socializma kot se tudi v tem hipu, ko doživljamo najbolj okruten kapitalizem. Izhajam iz proletarske družine. Zahteve na ulici so mi bile zelo blizu, vse od leta 1968 do ekoloških zahtev v letu 2019 ali 2020.« Kot fotograf mora čustva izklopiti. Gleda zelo pragmatično. Hoče posneti čim več prizorov, na podlagi katerih bo mogoče obnoviti dogodek in čas, v katerem je fotografija nastala.

Niko Goršič leta 1968 bere svoje razmišljanje v študentskem naselju. Kopica sloganov iz tistega časa je še vedno aktualnih. Po sovjetskem napadu na Češko skupaj korakata Niko Grafenauer in Kajetan Kovič.

»Nekatere stvari se pozabijo. To so protesti zaradi napada na Kambodžo. Tukaj pred Namo sežigajo ameriško zastavo. Najbrž je to edinkrat, ko so v Ljubljani zažgali ameriško zastavo. To pa so demonstracije v podporo zamejcem. Tukaj je Mrak s svojimi fanti. 'Italija, ne vračaj se v čas fašizma.' To bi lahko bilo posneto lani, ampak je december 1970.« Aškerčeva leta 1971. Stojko je splezal na spomenik, da je protestni sprevod slikal od zgoraj. Spredaj je Jaša Zlobec.

»Tukaj je slika edinega srečanja s specialci, ki so zaprli Titovo cesto pri Šubički, da demonstranti niso mogli naprej. Obstali so in žvižgali. Malo je manjkalo, da bi se stepli. Tukaj je Darko Štrajn. Tukaj pa je Milan Jesih na demonstracijah za čisti zrak, ker so porezali veje dreves.« Kraji protestov so ostali isti. Nekatere ulice so spremenile imena, asfalt pod njimi je bolj ali manj isti.

Ena serija fotografij je drugačna. Vojak Jugoslovanske ljudske armade s puško meri v Stojka.

»Na Brniku so streljali name. Tankisti so prišli iskat prijatelje k demoliranemu tanku. Hodil sem sredi ceste s fotoaparatom. Za kozolci, v jarkih, se je skrivala Teritorialna obramba (TO). Vojaki niso našli posadke in so bili zelo, zelo jezni. Jaz sem bil na cesti, vojak pa mi je streljal čez glavo. 'Kje so naši tovariši?' je kričal name. 'Kolikor vem, so jih zajeli in so na varnem v Ljubljani.' 'Ne verjamemo. Pobili so jih.' 'Ne, niso jih.' 'Kako naj ti verjamem?' Grozil je, da bodo razrušili vse hiše tam okoli.

Potem sem šel nazaj do TO in našel nekoga, da jim je šel pojasnit, da so njihovi zajeti in da jim ni nič hudega. Nekako so se pomirili in šli nekam za Brnik, od koder so prišli. Ljudje so tank potem zažgali, da je eksplodiral in mu je odneslo kupolo.«

Tam se je ena zgodba končala in začela druga.

»Tu so potem demonstracije v podporo Janezu Janši v Depali vasi. 'Kučan, sin teme', piše na plakatu. Slikal sem vse. Leta 2007 demonstracije za večje plače, shod proti korupciji, študentske in dijaške demonstracije, ko so razbili okna na parlamentu, zasedbo trga pred borzo, kulturni protest pred Cankarjevim domom, proteste znanstvenikov, proteste gasilcev, prvo slovensko vstajo, zbor za republiko, kjer je Janša govoril prek videa, proteste proti šolninam, demonstracije za solidarnost z Grčijo, Janšev odhod v zapor, protest proti prodaji Mercatorja, protest za migrante, stavko policistov, stavko šolnikov, protest proti politiki sovraštva, demonstracije, imenovane 'Ni planeta B', proteste proti koaliciji sovraštva in to, kar se dogaja danes. Psujem, če pomislim, da sem po tridesetih letih prišel na isto. Ljudje imajo enake občutke. Ne bi šel še enkrat v isto zgodbo.«

Ampak na neskončnem nizu fotografij je zgodba vedno ista.