Od leta 2014 je tudi trener, ki je med drugim vodil mlade slovenske reprezentance, v dveh sezonah pa tudi prvoligaške ekipe. Je eden redkih nogometašev, ki je končal fakulteto, je diplomirani pravnik, ki pa je raje ob nogometnem igrišču ali na njem kot v pisarni. Ko bi moral delati pravosodni izpit, je šel raje igrat nogomet na Ciper. Nesporni poznavalec domačega in tujega nogometa, ki iz tega ne dela znanosti.
Ste z Obale, kjer ste na italijanski nogomet bolj vezani, a Italijanov spet ni na svetovnem prvenstvu. Kaj je njihov problem?Svetovno prvenstvo, ki se obeta, bo tretje, na katerega se njihova reprezentanca ni uvrstila, kar je za Italijo tragično, saj gre za trikratne svetovne prvake. Po moji oceni je njihova težava v tem, da niso šli iz svojih okvirov, da so ostali zvesti sami sebi. Imajo svoj način delovanja, ki je v mladinskih kategorijah še vedno dober, saj so, če se ne motim, evropski prvaki v kategoriji U17, vendar imajo problem pri prehajanju mladincev v članska moštva. Ne nazadnje so bili tudi v času, ko sem bil sam selektor slovenske mlajše ekipe, Italijani prvaki. Ni torej problem, da ne bi vzgajali dobrih igralcev, še vedno jih, vendar v članske ekipe prihaja preveč tujih igralcev, zaradi česar se njihov podmladek ne more razviti oziroma ne producirajo več kreativnih igralcev, kakršne so nekoč, saj se Italije spomnimo po znamenitih igralcih s številko deset, kot so bili Baggio, Totti, Cassano. Takšnih igralcev v njihovi reprezentanci ne vidim.
Nasploh se da dobiti vtis, da se je nogomet zbirokratiziral, da igralci izpolnjujejo naloge kot odpravniki poslov, si izmenjujejo podaje in so taktično prisebni, manjka pa svojeglavcev, ki bi se spuščali v preigravanja.Se strinjam s tem in problem po mojem izhaja iz dela z mlajšimi selekcijami. Problem obstaja vsaj že petnajst let, če ne več, in sicer da mladež vse manj igra na ulici, prosto, zase in za zabavo. Sam sem končal tako osnovno šolo, gimnazijo kot pravno fakulteto, vendar sem ves čas igral nogomet. Pred poukom, med odmorom, po šoli kot tudi na treningih. Stalno. Danes tega ni oziroma to igranje nadomeščajo tako imenovani individualni treningi, kjer se odpravljajo tehnične pomanjkljivosti, kar pa spet ni igra, ampak usmerjenost in obvezna igra. To ubija improvizacijo, zato je je tudi na najvišji ravni vedno manj. Poleg tega je v mlajših selekcijah prevelik motiv rezultat, ki bi moral postati aktualen šele po petnajstem letu, za vsakega trenerja bi moralo biti večje priznanje to, da vzgoji dobrega igralca, kot pa turnir za dečke, ki ga je osvojil. Seveda je to filozofsko gledano širok pogled, kajti trenerji se znotraj klubov zagotovo ukvarjajo s specifičnimi problemi. Na najvišji ravni pa gre za številnost informacij. Ti o nasprotniku danes veš vse, z ničimer te ne more presenetiti nihče, seveda pa tam, kjer je zbrana vrhunska kakovost, prihaja do nepredvidljivih stvari, ki jih z nekim predvidevanjem ne moreš predvideti. Kot tekma Bayern – PSG …
... kot najboljša tekma minulega leta?