Lahko bi se, a izpolnjenih bi moralo biti nekaj pogojev. Najpomembnejši je, da bi se stranke morale posloviti od politike izključevalnosti. Ta se je v mesecu dni po volitvah razmahnila še bolj, kot se je šopirila pred volitvami. Danes je zato težje izrisati diagram političnega sodelovanja kot diagram nasprotovanja temu sodelovanju. Škodljivost te fronte zavračanja, torej kar apriornega nasprotovanja povezovanju antagonističnih tekmecev, tudi Golobove Svobode in Janševih demokratov, se je manifestirala pred tednom dni, ko so za predsednika parlamenta izvolili konja. Vprašanje je retorično: kaj je za državo bolje, to, da njeno vlado vodi kakšen Klemen Boštjančič, da je njen podpredsednik kakšen Janez Janša, da parlament vodi kakšen rutiniran poslanec SDS, ali pa to, da dobimo trhlo janšistično vlado, ki jo bodo čez dve leti spodnesli kakšni kolesarji, na čelu parlamenta pa bo dotlej krjavelj Zoki?
Izraz »krjavelj« je v tukajšnji politični jezik v zelo podobnih razmerah leta 1996 naselil Janez Janša. Krjavlji so strančice, ki z nerealnimi obljubami zavajajo volilce in drobijo glasove desnice. Zveni znano, kajne? Kasneje je Janša etiketo razvijal naprej, krjavlji so lažnivci, ki trdijo, da so razpolovili hudiča, in vedno so politične smeti.