Tijana Zinajić, režiserka: Identificiram se z vsemi neprilagojenimi ženskami

Ujeli smo jo na »običajen« delovni dan. V SNG Nova Gorica pravkar režira predstavo Tridesetletnice, z osemletnim igralcem Titom dela pri snemanju celovečerca Šterkijada režiserja Igorja Šterka, nedavno je končala tudi predstavi Večno sanjska samska in Ženske, katerih premieri bosta novembra v Špas teatru. Doma jo čaka kovček za odhod na filmski festival v Valencio, kjer bo predstavljala že omenjeni najboljši slovenski celovečerec, svoj prvenec. »Prasica bo tekmovala v kategoriji za nagrado publike in če bi zmagali, nas čaka distribucija v Španiji, kar bi bilo noro. A že to, da se imamo priložnost predstaviti, je super,« se smeji.

Nikoli ne moreš reči, da nagrade nisi pričakoval, vedno je dober občutek dobiti tako potrditev za svoje delo. Ampak tudi ko je ne dobiš, jo moraš privoščiti vsem drugim. Verjetno je zdaj kdo, ki je ravno tako trdo delal in ni dobil nagrade, v stiski. Pa si je tako kot jaz morda najbolj želel prav nagrado publike, ker imam zelo rada gledalce, všeč mi je, če stvari, ki jih naredim, komunicirajo z njimi. To je pomembno priznanje za igralce, za avtorje likovnih in glasbenih del, vključenih v film… Na festivalu je bilo ogromno dobrih filmov, komaj čakam, da jih vidim. Če bi jaz podeljevala nagrade, bi jih dala vsem. (smeh) Upam samo, da bom dejansko našla čas za ogled, ne pa da cele dneve samo delamo…

Gre za malo genialnost producentov, ki so kljub 20-letni razliki v starosti med nama z Izo zaznali isti duh. Navdušeni so bili nad njenim scenarijem, ki je nastal v sklopu Scenarnice, torej delavnice v organizaciji Društva slovenskih režiserjev in Slovenskega filmskega centra (SFC), in za režijo našli mene, za kar sem jim zelo hvaležna.

Pred leti sva z Gregorjem Andolškom naredila film Zgodbe iz sekreta, kjer nastopajo 35-letniki, prav tako zataknjeni v nekem trenutku v življenju. Tam imamo umetnico Azro, zdaj pa v Prasici mlado slikarko Evo, skratka, gotovo bi lahko videli razplet Evine zgodbe v Azrini. Moram reči, da sem se ne glede na starostno razliko od vsega začetka identificirala z Evo, kot se identificiram z vsemi neprilagojenimi ženskami, ki so dovolj pogumne ali pa dovolj motene, da so take, kot so. Ne vem, koliko gre sicer za pogum in koliko za nesposobnost prilagajanja… (smeh) Seveda je Eva v nekaterih stvareh močnejša od mene, v drugih bolj negotova, a me navdušuje. Sicer pa je ena mojih najljubših junakinj Elle Woods iz filma Blondinka s Harvarda, torej nimam za junakinj zgolj alternativk. Navsezadnje sem v nekaterih življenjskih aspektih tudi jaz alternativka, v drugih pa kraljica treša in ljubiteljica popkulture.

Iz teatra se seveda poznava, a poznava se tudi iz otroštva, njena mama se je namreč družila z mojo teto, dobra prijatelja sta Liza in moj – od mene 16 let mlajši – brat. Ne morem torej reči, da sva se od nekdaj veliko družili, a nanjo gledam kot na del svoje družine. Ko sem prebrala scenarij, je bila moja edina izbira, tudi Iza se je strinjala, in nisem se zmotila, Liza je res popolna za to vlogo. Ko smo pripravljali razpisno dokumentacijo za SFC, je bila res še mlada, tudi Polsestre, za katero je kasneje prav tako dobila vesno za glavno žensko vlogo, še ni bilo zunaj.

Najin osebni odnos na snemanje ni vplival, Liza je huda profesionalka. Pri njej cenim, da ko se nekaj dogovorimo, to gotovo drži, ne spomnim se, da bi zaradi nje besno ponavljali kakšne scene, pa je bilo to zanjo zelo naporno snemanje. Morda imamo le dve, tri scene brez nje, vse preostalo je ona.

To je Iza izpostavila že v svojem tekstu, genialno je, kako je izgubo Evine menstruacije uporabila kot metaforo za življenjske težave. Spomnim se namreč trenutka, ko smo se prvič dobili s člani ožje ekipe in sva jim dali tekst v branje. Veliko fantov je takrat reklo, da Eva nima nobenega pravega problema, in šele takrat smo se spet spomnili, kako je dojemanje menstruacije pri moških in ženskah različno.

Ženske bodo povedale, da večji stres res vsakič vpliva na menstruacijo. Osemletno hčerko Rozi imam, ki že zdaj veliko razmišlja o svojem telesu, in spomnim se svojega otroškega hrepenenja in pričakovanja menstruacije, ko naj bi bila končno ženska. Potem pride, z njo pa hude bolečine in padanje v nezavest. Imela sem res okrutno menstruacijo, zdaj pa sem v klimakteriju in mi je grozno, da jo počasi izgubljam. Tako sem jo sovražila ves ta čas, zdaj, ko mi uhaja, pa se počutim, kot da se začenja spet novo življenjsko obdobje, v katerem izgubljam neko mladost… Gotovo se torej življenje vrti okoli te krvi, ki leze iz nas. (smeh)

Ta film je nekakšen portret generacije, vedno je treba delati zeitgeiste, zapisati nekam duh časa. Vsi vključeni umetniki so del današnje alternativne kulture, brez katere ta čas ne bi bil isti, ta film ne bi bil isti… To je pravi milje za neko alternativno sceno, za Metelkovo. Raziskavo vizualne scene je naredila Deja Crnović, v glasbo pa sta se globoko vrgla Ivian Kan Mujezinović in Gregor Andolšek, ki sta obenem pol zasedbe Čao Portorož. Naredila sta bazo glasbe, po naključju pa mi je še moj sin Ivan, ki si to glasbo ves čas rola, predlagal nekaj stvari, recimo Popotnika, ki se tudi z besedilom dobro uleže na vsebino filma.

Na Prasico smo se resno pripravljali že vnaprej, glasbo – recimo novogoriški bend Pizda Materna, Hazarde, Ota Pestnerja, Koala Voice, Čao Portorož, Balans, Your Gay Thoughts, Matter – smo zbirali, še preden smo začeli snemati. Če bi iskali skupen izraz, bi verjetno lahko rekli, da gre za glasbo Radia Študent, in v težkih časih tega radia se mi zdi pomembno to izpostaviti. Ko bo marca premiera filma v kinih, bomo verjetno pripravili koncert vseh bendov v Kinu Šiška, pa tudi razstavo vključenih likovnih umetnikov. Morda bomo – v skladu z vsebino filma – priredili celo dražbo, da bodo ti avtorji vsaj nekaj zaslužili s svojim delom.

Ko sem scenarij dobila v roke, se je imenoval Nimamo jajc, imamo pa škatle za njih. Že ko smo na SFC oddajali razpis, z njim nisem bila čisto zadovoljna, zato smo pristali pri delovnem naslovu Eva. Vedeli smo namreč, da mora biti naslov povezan z glavnim likom, ne pa nekaj splošnega. Od takrat naprej smo si izmenjali tisoč in en mail z novimi predlogi in ko je začela krožiti Prasica, temu več nismo pripisovali večjega čustvenega pomena.

Mene so navsezadnje že zelo zgodaj v življenju označili za prasico, tako da imam tudi veliko spletnih gesel, ki vsebujejo ta izraz. (smeh) In ko smo prišli do tega naslova, sem se na novo spomnila, koliko moje identitete je v njem. Velikemu delu ekipe, meni sicer ne, je bil naslov zgolj Prasica nekoliko pretežek in tudi v pogovoru s producenti je nastal še dodatek o slabšalnem izrazu. Zdaj se mi zdi celota super, ničesar ne bi spremenila.

Nič. Že ko so filmu dajali denar, so vedeli, da je poln kletvic in da si ne more obetati prime timea, ker morajo zaščititi otroke, tako pač je. Ampak s tem so soglašali.

Po ogledu na FSF in podelitvi nagrad so mi rekli, da je film čisto nor in da je bilo super, da je bila na tako resnem festivalu tolikokrat izgovorjena beseda prasica. Mogoče pa je čas za to, da ta izraz ne boli več, ampak da se s prasico kitimo. (smeh)

Ženska, ki se upa upreti pričakovanjem, ki ga ima svet do žensk in ki ga imamo ženske same do sebe. Same sebe največkrat obsojamo, bolj kot drugi smo morda same sebi namenile oznako prasica, ker je pač težko izstopiti iz tega toka misli. Delajo pa se filmi ljudi, ki izstopajo, ne tistih, ki ne. (smeh)

Mislila sem, da so bile te bitke v davnih sedemdesetih že izbojevane, ampak svet se precej ogabno obrača. Populizem, šovinizem in patriarhat spet požirajo to družbo. Rada gledam svoje sinove, ki so next level, kot bi sami rekli, torej na drugi stopnji zavesti, ali pa Tosjo Flakerja Berceta, ki v filmu igra Blaža. Gre za najbolj krasne moške, kar sem jih kdaj spoznala, nič šovinizma nimajo v sebi. Tosja je topel in inteligenten, ima ljubezen do sebe, ki ne tekmuje z drugimi, to je napredna stopnja. Moji otroci se pritožijo nad profesorjem, ki se neprimerno pogovarja s kakšno učenko ali študentko, mi se najbrž ne bi. Sploh nismo opazili, da je kaj narobe. Čeprav nas je bolelo, smo mislili, da je to normalno. Del te zgodbe je tudi akcija #nisisama in vsa čast igralki Mii Skrbinac, da si je upala spregovoriti in se izpostaviti pri obtožbi spolnega nadlegovanja. Mimogrede, čestitke tudi njej in ekipi kratkega igranega filma Sestre režiserke Kukle Kešerović, ki je bil prav tako nagrajen na festivalu. Strašno si ga želim videti!

Hvala bogu! Nisem se odločila zanje zaradi spola, bila pa sem vesela, da so ženske. Nihče me ne bo prepričal, da punce niso dobre avtorice. Noben mehurček ni izvzet iz družbene hierarhije in delitve vlog. Navidezno se zdimo umetniki – pa saj tudi smo – bolj sproščeni in uvidevni, ampak isti vzvodi moči delujejo tudi znotraj nas. Nihče ni zaščiten pred diskriminacijo, tudi jaz moram kot ženska zaradi svojega preživetja paziti. Veš, kako težko se je prebijati iz meseca v mesec, kako težko je doseči, da te slišijo in da ne izpadeš samo neka lajavica, ki se neprimerno dere? Zato je toliko bolj pomembno, da podpremo druge ženske, ki so v podobni stiski, da se zavemo, da nismo tako same. Nujno je, da se med sabo čuvamo.

Pridobili smo okoli 350.000 evrov, kar je zelo zelo malo. Imeli smo denimo pol manj denarja kot celovečerec Inventura Darka Sinka. Oni so namreč od RTV Slovenija dobili 250.000 evrov, mi pa 75.000, od SFC smo oboji dobili nekaj manj kot 300.000 evrov. V resnici je šlo tokrat precej gladko, kjerkoli smo se prijavili, smo denar dobili. V preteklosti pri drugih projektih velikokrat ni bilo tako, ekipe so leta in leta zavrnjene. Ne gre za to, da bi bil kdo hudoben in denarja ne bi hotel dati, samo premalo ga je.

Bi z več denarja naredili kaj drugače? Ne vem, a po naravi sem optimistka. Nekdo mi je nedavno rekel, da je film videti bogat. Očitno smo torej imeli vse, kar smo potrebovali. A to je tudi dvorezen meč. Ves čas poudarjam – stvari smo naredili točno tako, kot smo hoteli, a smo denimo prosili na kolenih, da smo snemalne lokacije lahko dobili za veliko manj denarja, kot je sprva kazalo. Vsi smo se borili, od producentke do vseh drugih sodelavcev, vsi smo morali pojesti ta knedelj, še tisočkrat se bom zahvalila celotni ekipi. Zakaj imam rada film in gledališče? Ker je to noro sodelovanje, čisto vsak človek je pomemben za res dober proces.

Ko se je vse ustavilo in je nastala panika, smo vsi delali na daljavo. In ko sem v tej družbeni psihozi videla ta material, sem si mislila – kaj smo sploh počeli? Kaj sploh delajo ti razvajeni mulci? Hitro se je vse obrnilo, prestavili so se nam termini za montažo in postprodukcijo, nekaj dogovorjenih projektov mi je odpadlo, zato sem sprejela vse preostale, ki so prišli mimo, in sem bila kar uničena. Med epidemijo sem torej ogromno delala in potem precej zbolela. Zdaj imam s sabo ves čas adrenalin, ker sem doživela neke anafilaktične šoke. Zato sem se odločila, da ne bom več toliko delala, pa če crknem. (smeh) Malo več bi, skratka, morali biti plačani, da nam zaradi dela ne bi bilo treba ravno umreti. Poleg tega imam štiri otroke, rada sem z njimi…

Sedeli smo doma in delali, vsak za svojim računalnikom, razen najmlajše, ki je še premajhna za samostojno delo. To je bil pač čas, ki je bil tako za otroke kot za starše in profesorje zelo težek, najbrž se bomo tega zares zavedeli šele, ko se bomo čez deset let zazrli nazaj. Ampak mene je že 25 let, odkar sem samozaposlena v kulturi, ves čas strah, ali bom dobila naslednji projekt. Zato pa sem tak multipraktik, da ob režiji tudi igram, nobeno delo mi ni odveč… September je vedno najtežji, ko si vzameš počitnice, pa nisi nič zaslužil. Podobno je z januarjem, to sta dva meseca, ko vedno upam, da bo vsaj denar za plačilo računov. Skratka, preživimo, ni pa vedno lahko.

Film gre zdaj na gostovanje v Valencio in Luxembourg, tudi na Liffe in celo na Liffe v Mariboru. V idealnih okoliščinah bi naredil film in potem od njega živel štiri, pet let, vmes pa morda začel snovati nekaj novega, da ne bi samo počival na lovorikah. Ampak mi se pač prilagajamo, problem je le v tem, da vsi v ekipi, ki naj bi se zdaj ukvarjali z distribucijo, na polno delamo, potem pa ob večerih malo fušamo še za Prasico. (smeh) Ves čas imamo slabo vest, ker človek pač ne zmore vsega. Ampak se ves čas opominjamo: zdaj se bomo usedli skupaj in dokončali to in to…

Pravzaprav sem si želela študirati filmsko režijo, a so mi to takrat odsvetovali, češ da ta študij na AGRFT ni preveč dober in bi bilo bolje, da grem kam v tujino. Glede na to, koliko odličnih režiserjev imamo, to očitno ni bilo res, in mislim, da sta vsako leto katedri za filmsko in gledališko režijo res dobri. No, ker sem v srednji šoli že naredila dve predstavi, sem se vpisala na gledališko režijo, k sreči, naučila sem se namreč delati z igralci, kar me tudi sicer najbolj zanima. Na filmski režiji te priložnosti ne bi dobila, bi pa dobila druga tehnična znanja, ki sem se jih z delom pri projektih morala priučiti kasneje.

Prehod med gledališčem in filmom je pravzaprav zelo težek in moraš se zelo angažirati, da ti morda uspe. Jaz imam nekakšno voljo, da se, če kakšne priložnosti ne dobim, poskušam organizirati sama – če vidim, da ne bom imela dela, začnem pripravljati predstavo, s katero bomo preživeli. Ampak nima vsakdo te volje, predvsem pa je človek nima vedno. Ves ta čas najbolj pogrešam mir, da mi torej ne bi bilo treba ves čas vsega delati. Mir in čas, v katerem bi lahko počela le res kreativne stvari. Ampak ravno zato smo odvisniki – ko vstopiš v teater in začneš nekaj pripravljati, se vsakič počutiš res dobro. To, da imaš nekaj tako rad, te drži pokonci. In ekipa – drug brez drugega ne zmoremo.

Seveda, človek si nekaj želi, pa sploh ne ve, kaj si zares želi, in šele z leti dojame, kaj vse mora narediti, da mu to uspe. Kdaj vmes sicer pomisliš, da se ti dogaja krivica, ampak če se ozrem nazaj, vem, da še nisem bila zares pripravljena. Ko sem torej zdaj poskusila, sem imela res srečo, da smo dobili razpisni denar. Lahko bi poskušali in bi trajalo še deset let, preden bi nam uspelo. To je redna praksa in občutki so grozni, zato sem vesela za vsakogar, ki pride do priložnosti.

Ja in ne. Gledališče prinaša nekakšen mir – seveda je tudi histerija, ko se dela (smeh) – ampak je neki drug pristop. Najprej sediš v eni, potem v drugi in nato v tretji črni luknji, se pogovarjaš, proces ni tako vezan na tehnologijo in veliko število ljudi. Pri filmu pa gre za specifičen, kompleksen proces snemanja, ki ogromno stane, a zanj tako redko dobiš priložnost. Osnova režije je sicer ista, navsezadnje skozi besede, glasbo pripovedujemo zgodbe o svetu, samo z nekoliko drugačnimi izraznimi sredstvi. Dobro, nekateri režiserji so bolj za oder, drugi za kamero, ampak jaz v obojem zelo uživam.

Ja, rada imam prijetno atmosfero, ne maram kreganja in tenzij. Velikokrat je tenzija tudi v tem, da si kot režiser v stiski, ker ne veš, kako bi nekaj naredil, pa cela ekipa čaka na tvoja navodila. To je obupno, ampak jaz jim kar priznam. (smeh) S tem sicer nisem še ničesar rešila, to me še čaka, ampak res mi v tem procesu veliko pomeni dobro vzdušje.

Tudi pri Prasici mi je bilo pomembno, da v ekipi nimamo ekscesnih ljudi, ki bi trmarili po svoje. To seveda ne pomeni, da taki ljudje niso zelo dobri ustvarjalci ali da to ni celo zelo dobro za umetniški proces, niti ne rabim tega, da se z mano vsi ves čas strinjajo. Ravno obratno, v kolektivih sodeluješ prav zato, da ti ljudje odpirajo nove poglede. Ampak življenje je lahko že tako ali tako težko in če prideš napet še v delovni proces, to nikomur ne pomaga.

Precej težko. Imam pa srečo, ker v vsaki stvari vedno najdem nekaj zase. Seveda mi ni bilo vsakič top, ampak ko enkrat privolim v sodelovanje, ne morem jamrati, da neki projekt morda ni bil moj prvi izbor. S tem bi zamorila tako sebe kot celotno ekipo. Vedno torej najdem neko motivacijo, da potem delam z veseljem.

Super je, da prostori, kot so Glej, PTL in Stara elektrarna, odpirajo prostor mladim, želela bi si le, da bi bila bolje, bolj sistemsko rešena tudi problematika njihovega financiranja. Tam res delajo dobri ljudje, ki se zelo trudijo, da se pri njih čim več ustvarjalcev počuti dobrodošlih.

Tudi jaz sem nekoč plesala in sto let nazaj se mi je zdelo, da se bom s tem v življenju ukvarjala, tako da Lejo Jurišić že leta maltretiram, da bi naredili kak skupen projekt. Ravno na FSF je rekla, da bova zdaj res nekaj pripravili! To bo gotovo kar nekaj časa trajalo, ker se trenutno ne morem skloniti niti do kolen, ampak nama bo uspelo… (smeh)

Ja, seveda. Moj najstarejši, 21-letni Tone, ki je izredno duhovit in me verbalno vedno premaga, si je zelo želel odklona od umetniških staršev in se je najprej vpisal na študij ekonomije. Po enem letu je priznal, da je morda pretiraval, tako da je zdaj na komunikologiji in mu gre super. Ivan, ki jih ima 19 in je drugače še kar podivjan, hodi na umetniško gimnazijo in bo verjetno kar igralec, vedno je hodil okoli z mano in nastopal. Šestnajstletni Pavle je na srednji oblikovni, na grafiki, Rozi pa pri osmih letih pleše izrazni ples in riše. Eno tiho upanje seveda še obstaja, da bo zdravnica, ampak… (smeh)

Mogoče bi otroci rekli drugače, ampak mislim, da res nisem ena teh mam, ki se preveč vmešavajo. Tonetu sem sicer rekla, da ekonomija ni zanj, ampak mu nisem hotela težiti, čeprav se je potem izkazalo, da sem imela prav. (smeh) Lahko pa tudi ne bi imela prav, zato so ti nasveti tako težki. Nič nimam proti ekonomiji, gre le za to, da se mi zdi tak nežen fant, in iz vzgoje otrok umetnikov, ki ne znajo dobro z denarjem, se pač težje izcimi neki prodoren finančni model. (smeh)

Ja, oba z mamo, ki je sicer psihiatrinja, a je tudi največja uporabnica umetnosti, kar jih poznam – vse prebere, slika, hodi na koncerte, tudi ko potuje. Sicer pa drži, oče je za Dnevnik pisal zelo dobre kolumne z naslovom Urbani nomad. Februarja bo 10 let, odkar je umrl, in prav danes me je klical likovni kritik Aleksander Bassin, da mi čestita za film. Ravno prej sem se zjokala, ko mi je rekel, da bi bil oče filma zelo vesel.