Včasih so z roko zamahnili, kot da bi hoteli moj komentar izbrisati, tako kot nam je v tistih nedolžnih letih skorajda uspelo z obličja zemeljske krogle izbrisati običajne rjave, plemenite komarje našega otroštva. Resnično redki sogovorniki so nekoliko zamišljeno obmolknili in ponovili: »Tigrasti komarji? Ja, o čem pa zdaj govoriš, Pascual?« In takrat sem svojo opombo ponazoril z opisom njihovega izgleda, navad in strategij, saj se obnašajo povsem nasprotno od navadnih, sem trdil, medtem ko sem iskal naslednji gib, s katerim bi jih zmogel opisati. In šele tistega poletja leta 2007, v hiši neke družine, ki je bila del slovenske manjšine na pobočjih nad Trstom, je neka ženska končno odločno dvignila pogled nad mizo in rekla: »Ja, seveda, točno vem, o čem govoriš.«
* * *
Ne vem, kdaj sem začel zapirati okna. Imel sem namreč navado, zaradi katere sem se neprestano pričkal s starejšim bratom, s katerim sva si delila otroško sobo: takoj ko sem šel spat, sem v sobi na stežaj odprl vsa okna. Pomanjkanje svežega zraka ponoči je v meni vzbujalo občutek, da se bom zadušil; brat, ki je vedno spal z zamašenim nosom, je dihal skozi usta in njegov dah je preprečeval, da bi bilo v sobi možno vdihniti svež zrak. Potem pa sem, ne vem točno kdaj, po neštetih neprespanih nočeh zaradi nenehnega brenčanja ene najbolj smrtonosnih živali na svetu – ki brenči, kot je zatrjeval moj učitelj glasbe v osnovni šoli, v D-duru – zapiranje oken nenadoma posvojil in v mojem življenju je to postalo nujnost, pomembnejša od svežega zraka.