O formi (ali knjižna ali spletna oblika slovarja) ne gre razpravljati, ker ima spletni slovar pred knjižno obliko to prednost, da strokovnjakom in drugim uporabnikom slovarja ponuja možnost, da komentirajo zapisane slovarske članke in tako nenehno slovar dopolnjujejo in posodabljajo. Tega v knjižni obliki ni mogoče udejanjati, ker je treba čakati nekaj let, da izide prenovljena in posodobljena različica. Terminološki slovar v knjižni obliki zastareva že med nastajanjem. Zato smo seveda lahko zelo veseli, da imamo zdaj tudi spletni terminološki slovar, ki se lahko nenehno sprotno prenavlja. Upati je le, da bodo uporabniki izkoristili priložnost, ki jim jo ponuja spletna različica, in da bo izdajatelj oziroma urednik zgledno skrbel za posodabljanje.
Uporabnike seveda zanima, kakšna je vsebinska razlika med obema slovarjema, saj eden za osrednji pojem svojega področja šteje šport, drugi pa tako imenovano telesno kulturo, ki velja za anahronistični pojem. Razlika je torej le ta, da je samozvani (nepooblaščeni) urednik spletnega slovarja brez širšega strokovnega dogovora (konsenza) in brez vednosti pisca že znanih in objavljenih terminoloških besedil izraz šport preprosto samovoljno zamenjal s starodobnim izrazom telesna kultura. Šport je torej samovoljno preimenoval (spet) v telesno kulturo. Zdi se, da je bil osrednji namen urednika spletnega slovarja prav to: ponovno obuditi usihajoči anahronistični izraz telesna kultura. To pa ni več zgolj terminološko vprašanje, ampak gre za znan ideološki spopad med pojmoma telesna kultura in šport. Zato je verjetno prav, da o tem vprašanju izve kaj več tudi širša športna javnost.
Takoj po drugi svetovni vojni so športni strokovnjaki v takratni Jugoslaviji svoje strokovno področje poimenovali po sovjetskem vzoru telesna kultura (fizičeskaja kul'tura). Ker pa je strokovno besedje živ organizem, ki se v skladu z razvojem stroke, področne vede in v skladu z družbenimi spremembami nenehno spreminja, je takšna usoda doletela tudi izraz telesna kultura. Večina priznanih jugoslovanskih področnih teoretikov je že v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja menila, da izraz telesna kultura kot strokovni in znanstveni têrmin ne ustreza, ni pa se jim uspelo dogovoriti o ustreznem nadomestnem izrazu. Hkrati je čedalje pogosteje z zahoda prihajal domnevno »kapitalistični« izraz šport in se začel širiti ter uveljavljati in spodrivati izraz telesna kultura. Teoretiki so začeli ugotavljati, da terminološka (ideološka) dvotirnost (telesna kultura – šport) v bistvu istih vsebin ni utemeljena in ustvarja le strokovno zmedo. Saj vendar ne poznamo dveh vrst košarke (telesnokulturne in športne), dveh vrst plavanja (telesnokulturnega in športnega) in tako naprej. Namesto pojma telesna kultura smo čedalje pogosteje uporabljali izraz športna kultura oziroma šport. S terminološkega zornega kota smo se zgledovali po imenih drugih kulturnih področij (ples → plesna kultura, promet → prometna kultura, jezik → jezikovna kultura, glasba → glasbena kultura, zdravstvo → zdravstvena kultura, branje → bralna kultura, politika → politična kultura itn.). Vse »vrste« kultur namreč dobijo levi prilastek ali označevalni pridevnik po dejavnosti, ki je osrednje področje delovanja in proučevanja (ples, promet, jezik, glasba, zdravstvo, branje … šport). Po analogiji je torej dvobesedni izraz športna kultura (skrajšano šport) besedotvorno neoporečen. Izraz telesna kultura pa zavrača tudi njegova pojmovna analiza. Če nekoliko poenostavimo, beseda kultura (lat. cultura) pomeni gojiti, negovati nekaj. Izraz telesna kultura potemtakem pomeni gojiti, negovati telo, izraz športna kultura pa pomeni gojiti, negovati šport(no dejavnost). V resnici nam gre za veliko več kot le za »gojitev telesa« (op. S. K.: »gojitev telesa« je na primer tako imenovani body building), gre nam za »gojitev« športa z vsemi učinki, ki jih športanju pripisujejo pedagogika, psihologija, sociologija in druge vede. In tako je izraz telesna kultura počasi odhajal v pozabo.
Že leta 1990 je takratni jugoslovanski teoretik športa D. Tomić v svoji knjigi (Teorija sporta, str. 11, 12) zapisal: »V sodobnem svetu têrmin šport pomeni najširši pojem, ki obsega vsa področja, ki v nekaterih državah pomenijo telesno kulturo.« Tudi obsežna hrvaška terminološka razprava (v Kineziology, 41, 2009) ugotavlja, da je po »padcu komunističnih režimov v Evropi termin telesna kultura zamenjal izraz šport«. Ni mogoče spregledati, da hrvaški avtorji raziskave pojem telesna kultura povezujejo s komunističnimi režimi. In v zgodovini se res pogosto dogaja, da s padcem tega ali onega režima pade tudi »njihov« têrmin. Imamo izkušnje s Sokolom. Zdi se, da se je nekaj podobnega zgodilo tudi z izrazom telesna kultura. Avtorji omenjene hrvaške raziskave še ugotavljajo, da je v nazivih evropskih visokošolskih institucij pogostejši izraz šport (sport science, sport studies …). Ugotavljajo tudi, da v Evropi deluje združenje European College of Sport Science (ECSS), ki vsako leto organizira mednarodni multidisciplinarni kongres o športu in hkrati izdaja revijo European Journal of Sport Science. Celo v domovini fizičeske kul'ture govorijo in pišejo o »nauki o sportu«. Hkrati je znano, da veda o telesni kulturi ne obstaja.
Tudi domača športna stroka sledi svetovnim terminološkim trendom. Že leta 1993 je prof. Drago Ulaga na 29. seminarju slovenskega jezika, literature in kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani govoril o športni terminologiji (Šport 1993, št. 3). Udeležence seminarja je seznanil z vsebinami pojmov šport, športna kultura, športna vzgoja, športno razvedrilo, športni narod in znanost o športu. Prof. Ulaga je imel že leta 1996 v Delu redno tedensko kolumno z naslovom Športna kultura za vsakogar. V svojem prispevku (24. 8. 1996) na primer zapiše: »Športna vzgoja se ne začne šele v osnovni šoli, temveč že v družini in vzgojno-varstveni ustanovi.« Profesor se sklicuje tudi na raziskavo Športne visoke šole v Kӧlnu, iz katere je mogoče povzeti, da športna vzgoja otrok pomeni »igranje z elementi športa«. In zdi se, da je celo »nešportna« akademska srenja sprejela izraza šport oziroma športna kultura.
Dejstvo je, da je izraz šport v pol stoletja – tako v strokovnem kot poljudnem jeziku – skoraj popolnoma izpodrinil oziroma zamenjal izraz telesna kultura. Fakulteta za telesno kulturo se je preimenovala v Fakulteto za šport, strokovna revija Telesna kultura se je preimenovala v revijo Šport, imamo ministrstvo za šport, Zavod RS za šport, šolski učni predmet športna vzgoja itn. itn. Terminološka preobrazba, ki traja že več kot tri desetletja, je očitna. O telesni kulturi redko kdaj še kaj slišimo. Zato ni naključje, da se je tudi v vsakodnevnem strokovnem, uradniškem, književnem in poljudnem jeziku uveljavil izraz šport. V nazivih pomembnih institucij, zvez, organizacij in klubov najdemo pojem šport (in ne telesna kultura). Zato imamo zakon o športu (in ne o telesni kulturi). Imamo tudi nacionalni program športa (in ne nacionalni program telesne kulture). Terminologija obeh listin temelji na opredelitvi pojma šport, kot ga razumejo Svet Evrope (1992), Unesco (2003) in Bela knjiga o športu (ki je prav tako uradna listina Unesca). Zato tudi ni nenavadno, da imamo krovno športno organizacijo OKS-ZŠZ. Nekdanja ZTKS (Zveza za telesno kulturo) je postala ZŠOS (Zveza športnih organizacij) in je danes kot ZŠZ pridružena slovenski krovni športni organizaciji. Pri ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport imamo Strokovni svet RS za šport (ne za telesno kulturo). Imamo tudi nacionalne panožne športne zveze in ne nazadnje se je večina nekdanjih društev za »telesno kulturo/telesno vzgojo« (DTV) preimenovala v športna društva (ŠD). Imamo Športno unijo Slovenije, Zvezo za šport otrok in mladine, Zvezo društev športnih pedagogov in podobno. Govorimo o šolskih športnih tekmovanjih (na katera se učenci pripravljajo pri redni in interesni šolski športni vzgoji). Organiziramo športne igre otrok in odraslih s posebnimi potrebami, igre športnikov s presajenimi organi, bolnišnične športne igre in podobno. Celo šolski sleng se je prilagodil terminološki prenovi. Če so učenci prej imeli na urniku »telko« (telesno vzgojo), zdaj govorijo o »športki« (športni vzgoji). Zato ni nenavadno, če tudi v splošni jezikovni rabi nastajajo besedne zveze na podlagi izraza šport. Zaradi omejenega prostora jih naštejmo le nekaj: športni park, športni dan, športni program, športna trgovina, športna prireditev, športno glasilo, športni tisk, športno uredništvo, športni novinar, športna oddaja, športna igrala, športni pripomočki, športna igrišča, športna dvorana, športni objekti, športna rubrika, počitniški športni program, športna industrija, športni turizem itn. itn. Celo slovenisti ne preganjajo izraza športanje (glej Slovar novejšega besedja slovenskega jezika in SSKJ2) in postali smo športni narod. Hkrati pa dobivamo spletni slovar telesne kulture. Na srečo digitalna tehnologija omogoča ažurne popravke.
SILVO KRISTAN