Pesniti si začel zelo mlad, predvidevam, čeravno nisem prepričan. Gotovo si pa takrat mislil, da čas je in da ga imaš ravno ti na pretek; tako se namreč začne, s to mislijo, o kateri lahko dvomiš, lahko pa tudi ne. Jaz sem preveč dvomil in me je dobil. Kaj češ, tekila nas ni rešila.
Nekaj časa je tako, ker si prepričan, da čas obstaja, vse dokler te ne razočara – najprej poezija, nato še čas. Ni nujno, da v tem vrstnem redu in povsem. Ampak ti še vedno pišeš in tukaj nekaj ne štima, samo še ne veš, kaj, zato pišeš še več, da bi to ugotovil. Kakšna potrata časa, sploh če veš, da je čas denar.
* * *