Nekatere od žensk padejo na kolena in kleče obhodijo darilni oltar. Posnemam jih in pomislim, da se bom morala sprijazniti z umazanimi nogavicami, če hočem, da bodo moje prošnje bolj zalegle. Babica poklekne, se prekriža in potem spet vstane. Nekdo ji odstopi prostor v cerkveni klopi. Med mašo se nestrpno prestopam z noge na nogo in tuhtam, kaj se dogaja v glavah molčečih in prepevajočih. Nazadnje sedem babici v naročje. Uščipne me v stegno, da me ošteje za moje cepetanje. Če boš še naprej tako nemirna, te drugič ne vzamem več s seboj, zagrozi.

Ko po dolgem mašnem slavju stopimo na prosto, se mi svet zunaj zazdi velika sijoča katedrala, notranjost cerkve pa majhna celica, v kateri človeka hrepeneče vleče na prosto, kakor se je prej z drugimi valil vanjo, da bi se notri očistil. Na trgu pred cerkvijo se sprehodimo mimo prodajnih stojnic. Babica kupi nekaj rožnih vencev in lesenih kuhalnic. Jaz dobim zavojček piškotov in podobico s fotografijo cerkve, nad katero na majhnem okroglem oblaku lebdi brezjanska Marija.«

* * *

Bil sem tam. V cerkvi na Brezjah. Mogoče ob istem času kot Maja, mogoče isti dan. Na dan Marijinega vnebovzetja. 15. avgusta, enkrat v šestdesetih. Deset dni pred mojim rojstnim dnevom. Mogoče sem bil tam isto leto kot Maja. A dvomim, Maja je dve leti starejša od mene. Po kolenih sem hodil okrog darilnega oltarja. Kolena so me bolela. Roke sem imel sklenjene v molitev. Molil sem. Takrat sem znal še vse molitve.

Kaj se je dogajalo potem, ko sem vstal, se ne spomnim. Ne spomnim se tudi, da bi o čem premišljeval, da bi doživel kakšen refleksivni obrat. Uvid. A spomnim se vzdušja. Petja. Gneče. Žensk, ki so skupaj z menoj hodile po kolenih in molile. In zunanje, avgustovske svetlobe. Svetlobe visokega poletja. Spomnim se stojnic. Okrog cerkev so bile za cerkvene praznike vedno stojnice. To mi je bilo všeč. To se mi je zdelo imenitno. Obetal sem si, da mi bodo kaj kupili.