Burkina Faso pod vodstvom Ibrahima Traoréja, skupaj z Malijem in Nigrom, nastopa kot prizorišče novega protiimperialističnega boja, ki se sklicuje na dostojanstvo, samoodločbo in pravico do lastne poti.
Ob tem pa ostaja odprto vprašanje, ali gre za resnično osvoboditev in oživitev sankarističnih idealov, ali zgolj za prehod v novo obliko odvisnosti? Burkina Faso tako postaja laboratorij, kjer se preizkuša, ali je mogoče dediščino Thomasa Sankare uresničiti v sedanjosti – ali pa služi le kot simbol legitimacije nove vojaške oblasti.
Vojaški režim Blaisa Compaoréja
Ibrahim Traoré ni človek, ki bi se pojavil v vakuumu. Rojen je bil leta 1988, kmalu po umoru Thomasa Sankare, karizmatičnega revolucionarnega voditelja Burkina Fasa (1983–1987), ki je utelešal vizijo neodvisne, pravičnejše in samozadostne Afrike. Odraščal je pod režimom Blaisa Compaoréja, ki je na oblast prišel po atentatu 15. oktobra 1987. Njegov režim je združeval stabilnost z avtoritarnostjo, korupcijo in odmikom od sankaristične vizije.
Compaoré je svojo oblast gradil na vojski in na obveščevalnih strukturah. Prav iz tega okolja je izšel tudi Traoré.
Po šolanju v Bobo-Dioulassoju in Ouagadougouju je Traoré vstopil v vojsko predvsem zaradi zaposlitve, in ne ideologije. Compaoré je po protestih leta 2014 pobegnil v Slonokoščeno obalo, leta 2022 pa je bil v odsotnosti obsojen zaradi atentata na Sankaro, kar je simbolno odprlo vprašanje odgovornosti za prelomne dogodke v državi. Med ključnimi akterji na strani tožilstva je bil tudi odvetnik Gùy Hervé Kàm, ki je zastopal družine žrtev in s tem prispeval k temu, da je vprašanje odgovornosti ponovno vstopilo v javni prostor.