Z dokumentom iz Nare so dodali: tradicije, funkcijo in duha (spirit). Splošno pojmovanje, da je dokument temeljil predvsem na azijskih tradicijah (gradnji šintoističnih templjev, ki so jih skozi stoletja vsakih 20 let porušili in ponovno zgradili identične), je le deloma resnično, saj neevropocentrično razumevanje kulturne dediščine velja za večino drugih svetovnih kultur. Spoznanje o celovitosti pojma avtentičnost je nastajalo daljše razdobje in se še oblikuje. Vedno bolj širi svoje omejitve in se približuje človeku.
Po japonskem srečanju velja omeniti strokovni simpozij ICOMOS v San Antoniu v ZDA leta 1996, kjer so poleg materialnih govorili o socialnih, ekonomskih, identitetnih, upravljalskih in drugih vrednotah. »Američani so skupina različnih identitet, ki sobivajo na istem prostoru in v istem času, delijo kulturne manifestacije, a jih pogosto medsebojno vrednotijo drugače.« V Ameriki ni kulturne dediščine z le eno snovno identiteto. Kulturna dediščina je vsota raznolikosti identitet, bi bil lahko povzetek na omenjenem simpoziju sprejete deklaracije (te temeljne ameriške raznolikosti bi se denimo lahko spomnili tudi v kontekstu nestrpnosti njihove trenutne politike).
Naslednji pomembni dogodek pri nadaljnjem oblikovanju pojma avtentičnosti je bilo srečanje v organizaciji WHC (World Heritage Centra) v Velikem Zimbabveju leta 2000. Poudarili so odsotnost avtohtone snovne kulturne dediščine na afriški celini, kot jo pozna Evropa. Duma harina muganhu. (Duma nima meja.) Ali: ljudje so del ekosistema, ki ga naseljujejo. Temelj kulturne dediščine so sociološke, duhovne in religiozne sile. Razumevanje je bilo pozneje preneseno v kontekst operativnih smernic za nominiranje kulturne krajine na seznam svetovne dediščine Unesca. Zadnje izmed ključnih srečanj je potekalo v Rigi, v Latviji, skupno sporočilo vseh dogodkov pa je, da je kulturno dediščino in njena območja treba prepoznati kot celote, razumeti njihovo delovanje in pomen ter se ne osredotočati le na posamezne dele varovanja.
Zakonodaja pogosto spregleda človeka
V zaščiteni stavbni fond pri nas, zlasti v bivalnega, bi lahko vnesli več tega konteksta. Že beneška listina (1964) ugotavlja, da je kulturno dediščino »najlažje ohranjati kot javne objekte v družbeni funkciji«. Tako je dostopna za ogled, najbolj enostavna in pregledna pa je tudi ureditev prenove in vzdrževanja. Industrijska delavska naselja iz 19. stoletja v Angliji in Nemčiji, ki so bila legla bakterij ter posledično bolezni, se ne naseljuje, prav tako ne objektov z nekdaj nevarnimi industrijami. Vedeti moramo, da so po središčih mest, današnjih zgodovinskih jedrih, pustošile različne, danes večinoma izkoreninjene bolezni, ki smo jih ustavili zlasti s precepljenostjo prebivalstva. Bakterije in mikrobi nekaterih lahko v zidovih preživijo dolgo. Poleg tega je pri gradivih prisotno propadanje in posledično razvoj gliv in plesni. Gradiva so med seboj različnih kakovosti, zato propadanje ne poteka vselej enako. Današnje dediščinske smernice poudarjajo kontinuiteto uporabe, ki pa bi jo bilo treba prilagoditi v korist zdravja ljudi.
Dediščinska zakonodaja je natančna v stopnjah zaščite gradiv in preostale materialne substance, a zlasti v primeru bivalne arhitekture pogosto spregleda človeški dejavnik.
Problem nastopi, ko stanovanjskega fonda ni dovolj oziroma so kakovostna stanovanja predraga ter celo slabša stanovanja presegajo finančni domet povprečnega delovnega človeka. Zaradi kljub vsemu nekoliko lažje cenovne dostopnosti ta neprimerna stanovanja najdejo lastnike, ki se nato soočajo z neugodnimi, dolgoročno celo škodljivimi bivalnimi pogoji ali pa stanovanje prodajo in kroženje se nadaljuje.
V primeru obnove bivalne kulturne dediščine, bodisi samostojne bodisi v sklopu zaščitenih območij, bi torej morali razmisliti o večji dopustnosti menjave gradiv z enakovrstnimi, a novimi. Če pa je gradivo ali njegova obdelava predmet varovanja, se sklene kompromis glede avtentičnosti funkcije takega bivališča. Mogoče ni primerno za bivanje, a še dovolj ugodno za kratkotrajne vstope (razstavišča, shrambe in podobno). Ljudem, ki so se znašli v zdravju škodljivih situacijah kot lastniki neprimernih bivališč, bi bilo treba omogočiti ustrezno zdravo nadomestilo oziroma lastništvo (druge, po velikosti primerljive, a novejše nepremičnine). To bi bil pristop socialne države, podoben, kot ga poznamo v primeru naravnih nesreč.
Povojna stanovanjska gradnja v Sloveniji
Večina ljudi ne prebiva v objektih kulturne dediščine ali na zavarovanih območjih, vendar počasno, a vztrajno staranje in propadanje grozi tudi velikemu obsegu preostalega stanovanjskega fonda pri nas.
V Sloveniji (pa tudi drugod po Evropi in razvitem svetu) so se obsežne gradnje začele z okrevanjem po drugi svetovni vojni, z gospodarskim in ekonomskim razvojem in velikim preseljevanjem prebivalstva v mesta. V Ljubljani in drugih večjih mestih so se od konca 50. let, zlasti pa v 60., 70. in 80. letih, gradila obsežna blokovska naselja in nastajale so stanovanjske soseske s šolami, vrtci, trgovinami, infrastrukturo. Po osamosvojitvi je gradnja precej upadla. V nasprotju s tujino, zlasti nekdanjim zahodnim blokom, večina prebivalstva živi v lastniških stanovanjih. Za skupne zadeve, storitve in delovanje (komunala, čiščenje, vzdrževanje in tako dalje) skrbi upravljalec, za posamezne lastniške enote so dolžni skrbeti lastniki. Lastniki se skupno odločajo o skupnih površinah: fasada, streha, vzdrževanje okolice, dobavitelji skupnih storitev, čiščenje in podobno. Tudi blokovski stavbni fond se stara in gradnja ni bila povsod enako kakovostna. Lastniki so v primeru prodaje in nakupa podvrženi trgu. V Nemčiji denimo, kjer je večina stanovanj najemnih, velike družbe skrbijo za najeme, vzdrževanje, v končni fazi pa tudi rušenje neprimernega fonda in nakup novogradnje za oddajanje v nadaljnji najem. V Sloveniji v primeru dotrajanosti večstanovanjskih stavb lastniki ostanejo nezaščiteni.
Problematike v tem času ne naslavlja niti obstoječi stanovanjski zakon niti stanovanjski nacionalni program, ki ga v 142. členu ta zakon opredeljuje. Predogled stanovanjskega nacionalnega programa 2026–2035 (ReNSP26-35) je trenutno možen na straneh ministrstva za solidarno prihodnost in je še v postopku različnih usklajevanj. Posveča se predvsem: dostopnosti javnih stanovanj, zagotovitvi ponudbe javnih najemnih stanovanj, zagotovitvi, da bo obstoječi in novi fond v stanovanjski rabi, dvigu kakovosti stanovanj, ne predvideva pa zadostnih strategij za starajoči obstoječi fond ter nadomestnih možnosti za lastnike, ki so taka stanovanja drago plačali. Za bivalne objekte kulturne dediščine tega ne predvideva niti obstoječa dediščinska zakonodaja.
Potreba po strategiji za dotrajan in škodljiv stanovanjski fond
Ne le spomeniške službe, tudi občine ali socialno usmerjena država bi se morale zavedati že obstoječih in prihajajočih izzivov, ki nas čakajo na področju naših bivališč. V zadnjem desetletju si ljudje za visoke vsote kupujejo stanovanja, veliko jih je že dotrajanih, nekatera so denimo potresno oporečna, celotna naselja (blokovska) pa so podvržena staranju gradiv in napeljav.
Razlaga pojmovanja avtentičnosti z začetka članka se nanaša na kulturno dediščino ter razmislek o varovanju bodisi gradiva bodisi uporabe s poudarkom na dejstvu, da je stavbna dediščina vedno bila »v službi ljudi« in ne obratno. Problematika preostalega starajočega se stanovanjskega fonda se dotika obsežne populacije. Vprašanje bivališč na splošno je za veliko večino ljudi življenjska naložba, ki se je moramo lotiti s širšim vpogledom ter vso socialno in družbeno odgovornostjo.
MAG. MAJA OVEN je samozaposlena v kulturi, konservatorka in kustosinja