Ustavite Zemljo, rad bi izstopil: Štetje

Nekje na Trstenjakovi, »na ne povsem znanem kraju, ob ne povsem znanem času«, je bilo vzdušje komorno. Nekaj deset občanov, na videz slušateljev zadnjega letnika univerze za tretje življenjsko obdobje, je poklapano gledalo v tla. Pred njimi je z rokami na hrbtu, v alpinistični opravi, gor in dol jezno korakal visok, suh, rahlo plešast možak. V pristni dolenjščini je poudarjajoč zlog za zlogom dejal: »Še za-dnjič vpra-šam, kdo je štel?« Strah je rezal tišino. Namesto odgovora je nekdo glasno kihnil. »Kdo je bil?« je zasikal možak. Navzoči so otrpnili, kot bi stali pred strelskim vodom. »Konec je z nami,« jim je prestrelilo možgane. Po kot večnost dolgi, nadvse mučni minuti se je nad glavami pojavila roka in tihi glas je zajecljal: »Jaz, tovariš Sta …, pardon, tovariš Janez.« »Na zdravje.« Olajšanje je bilo nepopisno.