Vendar pa je vsakdanje življenje pogosto kazalo drugačno sliko: pomanjkanje potrošnih dobrin, nizka produktivnost in naraščajoče nezadovoljstvo med delavci so razkrivali razpoke v sistemu, ki naj bi bil po definiciji odporen proti krizam. Prav zato ima pojav stavk v takšnem okolju poseben pomen. Čeprav so bile v teoriji odveč – saj naj bi delavci sami upravljali tovarne – so v praksi postale izraz socialnih napetosti in ekonomskih omejitev. Prva večja in jasno zabeležena stavka v socialistični Jugoslaviji, znana kot trboveljski dogodki, januarja 1958 ni bila naključje. Izbruhnila je v Zasavju, industrijskem in rudarskem središču z močno tradicijo delavskega gibanja, kjer so bila pričakovanja o pravičnejši družbi najvišja. Prav tam, v simbolnem jedru revolucionarne dediščine, v tako imenovanih rdečih revirjih, se je pokazalo, da tudi sistem, ki naj bi odpravil razredne konflikte, teh ni mogel povsem preseči. V Trbovljah in Hrastniku je od 13. do 15. januarja stavkalo 4000 rudarjev, 16. januarja pa se jim je pridružilo še 1200 rudarjev rudnika Zagorje. Ko so nekaj mesecev pozneje na partijski konferenci v Zagorju obravnavali problematiko, ki je privedla do stavke oziroma prekinitve dela, kot se je tedaj reklo, kajti stavke so bile po takratni ideologiji mogoče samo v kapitalizmu, so med glavnimi problemi navajali zaskrbljenost delavcev zaradi draginje, slabih pogojev dela, velikega števila nadur, delitve dohodka po novem zakonu, slabo delo sindikatov ter prenizke cene premoga glede na močno narasle stroške dela. Pozneje je bilo prekinitev dela vse več in v različnih delih Jugoslavije. Med večjimi velja omeniti stavko delavcev v zavodih Crvena zastava v Kragujevcu leta 1965 in stavko delavcev velenjskega Gorenja leta 1983. Sodu je izbila dno legendarna stavka pet tisoč delavcev Litostroja leta 1987 pod vodstvom Franceta Tomšiča, ki je na neki način tlakovala pot poznejšim osamosvojitvenim procesom Slovenije.
Komunistično gospodarstvo ne pozna kriz in ne stavk
Gospodarske krize komunistično gospodarstvo seveda ne pozna že zato, ker je proizvodnja potrošnih predmetov v teh deželah namerno tako nizka, da stalno primanjkuje najpotrebnejših stvari. (…)
Vsi nemiri in protesti delavcev, ki jih komunistični oblastniki zatirajo z vsemi sredstvi, izhajajo v prvi vrsti zaradi pomanjkanja potrošnega blaga, živil in oblačil. (…)
Naši komunisti tako radi pripovedujejo o gospodarskih krizah v svobodnih državah, ki jih seveda nobeden uvidevni človek ne more zanikati, pač pa samo obžalovati, molčijo pa trdovratno o stalnih krizah potrošnje v komunističnih deželah. (…)
Največji cinizem komunističnih priganjačev je trditev, da v komunističnih deželah ni stavk. Res je žalostno in obenem skrajno proti družbeno ravnanje komunističnih oblastnikov, da se delavci v teh deželah, kljub vsej svoji nesreči, ne morejo odkrito upreti svojim delodajalcem brez nevarnosti, da jih pokončajo proletarski tanki in svinec »domovine socializma«. Edino, kar delavcu v komunističnih deželah še preostaja, je, da izostane od dela. (…)
Demokracija (Trst-Gorica), 30. aprila 1954
Delo komunistov je med množicami
Letni konferenci komunistov rudnika Trbovlje je prisostvoval tudi tovariš Miha Marinko – Preko 250 komunistov in gostov iz Elektrarne, Strojne tovarne, Cementarne iz Zagorja in Hrastnika – Po podanih poročilih se je razvila živahna razprava, v katero je posegel tudi sekretar CK ZKS tov. Miha Marinko, ki je dal komunistom dragocene napotke za nadaljnje delo.
V uvodu svojih izvajanj je tovariš Miha Marinko kritično ocenil delo vodstva nekaterih organizacij ZK in posameznih komunistov tega območja z ugotovitvijo, da so bile metode in načini dela slabi in niso ustrezali potrebam in nalogam, s kakršnimi se morajo danes pečati organizacije ZK. Okamenelost, birokratizem in komodnost so slabosti, ki nujno povzročajo, da organizacije, ki imajo te slabosti, zgubljajo stik z množico in zaupanje množice, je dejal tovariš Miha Marinko. Pri bodočem delu, je nadaljeval, bo bolj kakor doslej potrebno upoštevati dobre in slabe izkušnje. Potrebna bo aktivizacija kar najširšega kroga ljudi v našem političnem in družbenem življenju, predvsem v delavskem in družbenem upravljanju. (…)
Ne smemo pa seveda preprosto zanikati vseh želja in potreb posameznikov. Mi vsi, zlasti pa delavski razred, imamo veliko željo in potrebo po hitrejšem izboljševanju življenjske ravni. To je razumljivo, saj je tudi poglavitna težnja celotne naše politike, doseči izboljšanje življenjskega standarda v čimvečjem odstotku. (…)
Zasavski tednik, 1. februarja 1958
Stavke v Jugoslaviji
V inozemskem časopisju smo v zadnjem času lahko brali več poročil, da se je v zadnjih mesecih gospodarski položaj v Jugoslaviji občutno poslabšal. Zadnje tako poročilo npr. navaja, da je maršal Tito dne 23. maja t. l. govoril veliki skupini delavcev ter članom mladinskih ter športnih organizacij, ki so mu prišli voščit k 73. letnemu rojstnemu dnevu. Zatrjeval je, da bi morali gospodarsko stanje Jugoslavije postaviti na trdnejše temelje. Grajal je brezbrižnost mladine ter mnogokrat zgrešeno ravnanje vodstva, ki da ne pozna več čuta socializma. »To so stvari, ki bi se v naši državi ne smele dogajati.«
S temi besedami je Tito gotovo mislil na nenavaden pojav v komunistični Jugoslaviji, na stavke, do katerih je prišlo v več obratih in v raznih mestih. Listi so med drugim navajali Trbovlje in Slovensko Bistrico v Sloveniji ter Niš v Srbiji. Do stavk je prišlo zaradi vedno naraščajoče draginje in prenizkih delavskih plač. (…)
Omenjene stavke v Sloveniji in Srbiji so zdaj znova potrdile, da je komunistično zatrjevanje, da vsa sedanja podjetja vodi delavstvo samo z delavskimi sveti, čisto navadna laž, kajti v resnici jih vodi edini vsemogočni gospodar vsega v državi, t. j. komunistična partija. Delavski sveti so samo komunistična maska za varanje javnosti doma, še bolj pa v svetu.
Svobodna Slovenija (Buenos Aires), 4. junija 1964
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si