Da je odziv države na epidemijo koronavirusne bolezni delno zaustavil oziroma omejil čezmejne tokove prebivalstva, je sicer normalno in celo nujno. Da se epidemija zlorablja za podžiganje nacionalizma in se pod krinko boja proti njej sprejemajo celo ustavnopravno sporni ukrepi, pa ni niti normalno niti nujno. Kljub temu je bilo te zlorabe mogoče videti že lani, ob stalnem bolj ali manj odkritem namigovanju politikov, da preko južne meje prihaja v Slovenijo veliko okuženih posameznikov, zaradi katerih potem tudi v Sloveniji narašča število okuženih. Po teh namigovanjih bržkone zato, ker južnjaki niso prilagodili svojega obnašanja resnosti situacije in so še kar naprej žurali v krogu velikih razširjenih družin, se objemali in poljubljali… Jelko Kacin si je tako na primer privoščil izjavo, naj se na piknike ne vabi ljudi iz različnih nacionalnih ali kulturnih okolij. Ob takih izpadih si človek kar zaželi, da bi tudi v Sloveniji poznali vsaj drobec, sicer pogosto pretirane, anglosaške kulture politične korektnosti.
Vendar ima nacionalizem politične elite tudi resnejše posledice, saj se zna pretočiti neposredno v zavezujoče pravne norme. Tako je bil že 29. marca, še pred drugimi odloki zadnjega lockdowna, uveljavljen nov odlok o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo, z rokom veljavnosti do 12. aprila 2021 (čeprav le malokdo verjame, da ne bo z v bistvenem enako vsebino podaljšan). Za ta odlok je značilno, da je njegov dejanski cilj omejiti predvsem gibanje ljudi iz Slovenije v države nekdanje Jugoslavije (minus Hrvaška) in nazaj.
Kako vemo, da ima mejni odlok tak cilj, če pa to v njem ni izrecno zapisano? Enostavno: o tem sta odkrito spregovorila tako premier Janša kot notranji minister Hojs. Razlog naj bi bilo slabšanje zdravstvenega stanja v Bosni, Srbiji in Makedoniji, ki naj bi se že kazalo v menda večjem številu hospitaliziranih bolnikov s teh območij v naših bolnišnicah. S številkami nam tega domnevnega problema niso osvetlili.
Da je stanje glede covida na Balkanu slabo, drži. Kljub vsemu je treba izhajati iz nespornega – prepovedi prehajanja državne meje v to ali drugo smer posegajo najmanj v naslednje človekove pravice: svobodo gibanja, pravico do zasebnega življenja, pravico do družinskega življenja, lastninsko pravico (upravljanje in uživanje lastnine), svobodo opravljanja dela, podjetniško svobodo in tako naprej. V te človekove pravice je dopustno posegati le, če je to nujno in sorazmerno. Hkrati so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice ne glede na narodnost, jezik, vero. Če država nekomu močneje omejuje človekove pravice (na primer gibanje, družinsko življenje itd.) po kriteriju narodnosti, je ustavnosodna presoja zelo stroga. Tako razlikovanje glede na osebno okoliščino mora biti nujno in sorazmerno, kar pa bo glede na prakso mednarodnih sodišč zelo težko. In pozor, ni treba, da je diskriminacija izrecno zapisana v predpisu. Ustavno sodišče jo lahko prepozna tudi, če je skrita in maskirana za navidez nevtralnimi kriteriji. V našem primeru se bom potrudil pokazati, da mejni odlok – četudi je v četrtek ustavno sodišče do končne odločitve zadržalo izvajanje 11. člena tega odloka, ki omejuje potovanja v države na rdečem seznamu – namenoma znatno bolj otežuje promet oseb med Slovenijo in državami nekdanje Jugoslavije (ki niso del EU) kot pa med Slovenijo in privilegiranimi državami (države EU, države schengenskega območja, Andora, Monako, San Marino in Vatikan). Vendar sploh ne gre za pravice držav. Praktični učinek take pravne zasnove se po moji oceni kaže v slabši (diskriminatorni) obravnavi južnjakov v primerjavi s Slovenci pri uživanju človekovih pravic, predvsem svobode gibanja in pravice do zasebnega ter družinskega življenja. Enostavno zato, ker se v tem času, ko niso aktualni niti beograjski splavi, niti Guča, niti (več) smučanje na Jahorini, za potovanje v države nekdanje Jugoslavije ne zanima veliko Slovencev (v članku to besedo dosledno uporabljam za oznako narodne pripadnosti). Potovati na jug, zlasti za podaljšani velikonočni konec tedna, in se nato po obisku sorodnikov vrniti v Slovenijo pa so vsekakor želeli v Sloveniji živeči južnjaki (in situacija bo podobna na začetku maja, ko bo pravoslavna velika noč). Navidez nevtralne omejitve prehajanja meje, ki sploh ne omenjajo »narodnosti«, torej v praksi škodijo zlasti njim.
Bistvena vsebina mejnega odloka je zdaj večini že dobro znana. Prepovedi in omejitve vstopa v našo državo in izstopa iz nje se osredinjajo na prihode iz oziroma odhode v države tako imenovanega rdečega seznama, ki so epidemiološko tvegane. Na njem so tudi vse naše sosede in vse države nekdanje Jugoslavije nasploh. Potovanje v države z rdečega seznama je načeloma prepovedano vsem osebam s stalnim ali začasnim prebivališčem v Sloveniji, z redkimi izjemami. Seveda lahko že za samo epidemiološko prepoved izstopa iz države zaključimo, da je v temelju absurdna in zelo verjetno protiustavna. Namreč oseba, ki iz države izstopa, s tem ne more zdravstveno ogroziti nikogar v Sloveniji, tudi če odhaja na območje z veliko razširjenostjo koronavirusa. Vse ukrepe, namenjene zaščiti prebivalcev Slovenije, je mogoče in treba sprejeti ob vrnitvi te osebe v državo, torej ob njenem vstopu v Slovenijo. Morebitna bojazen, da bi oboleli povratniki v Slovenijo (čeprav bolezni ne morejo širiti naprej, ker so v karanteni) s svojo boleznijo pretirano obremenili zdravstveni sistem, pa se zdi privlečena za lase. Sistem tudi doslej ni bil ravno preobremenjen z bolniki, ki so se okužili v državah južneje od Hrvaške. Ta protiustavnost vsekakor zadeva vse prebivalce Slovenije, ne glede na narodnost. Enako nas vse zadeva nesmiselna nemožnost, da desetdnevno karanteno, odrejeno ob vstopu v državo, predčasno prekinemo z negativnim testom, kar pomeni, da je prostost v bistvu protiustavno odvzeta zdravi osebi.
Vendar se v tem članku osredotočam predvsem na vprašanja diskriminacije oziroma kršitve načela enakosti pri uživanju človekovih pravic v škodo tako imenovanih južnjakov. O diskriminaciji v mejnem odloku lahko govorimo tako pri izstopu iz Slovenije kot pri vstopu v Slovenijo.
Izjeme, ki jim je vendarle dovoljen izstop iz države oziroma potem vstop brez karantene, so namreč namenoma nastavljene tako, da iz njih izpadejo tako rekoč vsi v Sloveniji živeči južnjaki. Nekomu, ki želi v Bosno ali Srbijo, seveda ne pomagajo izjeme za dvolastnike in najemnike obmejnih zemljišč, tudi ne izjema za dnevne delovne migrante. Vse te kategorije pa lahko celo dnevno potujejo na rdeča območja in nazaj, če predložijo ne več kot sedem dni star PCR-test ali hitri test (nujno iz države EU ali schengenskega območja). Številne občine so celo uvedle posebne termine hitrih testov za dnevne delovne migrante, z ugodnimi stroškovnimi cenami teh testov. Ni pravno prisiljujočega razloga za različno obravnavo, po kateri ta opcija za izstop iz države oziroma za izognitev karanteni ob vrnitvi ni na voljo osebi, ki bi recimo želela za praznike obiskati starše v Črni gori, ki morda več ne bodo dolgo živeli.
Podoben problem se pojavlja pri splošni ureditvi možnosti vstopa v Slovenijo brez karantene ob prihodu iz »rdeče« države. Tu je seveda treba biti pazljiv. Povsem razumljivo je, da se osebi, za katero ni gotovo (vsaj v mejah zanesljivosti testov), da ni okužena, odredi karantena. Ker pa je desetdnevna karantena hud poseg v pravico do osebne svobode, mora država zagotoviti razumno dosegljivo in stroškovno znosno možnost testiranja, ki ob negativnem testu pomeni, da oseba v karanteno ne bo napotena – ali da bo napotena le za čas do pridobitve rezultata testa. Kapacitete za testiranje bi morale biti na voljo 24 ur na dan, na vseh mejnih prehodih (verjetno bi zadoščal tudi hitri test, saj smo z njimi imeli v Sloveniji le to težavo, da so bili lažno pozitivni, in ne obratno).
Vendar pustimo dosegljivost testov na vseh mejnih prehodih, južnjakom se pri prostem vstopu v Slovenijo (brez karantene) zatakne že mnogo prej, tudi če mahajo z negativnim testom, ki so si ga sami priskrbeli v tuji državi! Mejni odlok je tu spet namenoma napisan tako, da se oseba, ki pride z zahodnega Balkana, karanteni tako rekoč skoraj ne more izogniti na nobenega od dopustnih načinov – ki so formulirani tako, da so praktično dosegljivi le prišlekom iz EU in s schengenskega območja. Za tako diskriminacijo ni ustavno dopustnega razloga, saj bi se problematika manjše zanesljivosti državno-medicinskih struktur na Balkanu lahko rešila bolj človeško.
Slovenija priznava le do 48 ur stare PCR-teste, opravljene v državah članicah EU ali schengenskega območja. Brez potrebe se je postrožila prejšnja ureditev, po kateri so se priznavali tudi rezultati PCR-testov iz laboratorijev tretjih držav, ki sta jih Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo ter Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano prepoznala kot ustrezne. Če so se pri nekaterih od teh laboratorijev pojavile anomalije, bi seveda zadoščalo, da se jih (samo njih) prepozna kot neustrezne. Tudi morebitno ponarejanje izvidov iz južnih držav je težava, ki bi se jo z malo dobre volje lahko rešilo s takojšnjo komunikacijo mejnega policista z zadevnim laboratorijem. Prav tako ni videti strokovnega razloga za nepriznavanje cepljenosti z nekaterimi cepivi, ki so bila na voljo v Srbiji, ne pa tudi pri nas (celo Hrvaška nima težav za dovolitev prostega vstopa v državo na podlagi potrdila o cepljenosti s Sputnikom).
Po mojem trdnem prepričanju na težnjo k diskriminaciji južnjakov kaže še nekaj posebnosti v zvezi s praktičnim izvajanjem mejnega odloka. Neobičajna Hojsova razlaga, da policisti ljudem ne bodo fizično preprečevali izstopa, pač pa jim bodo »zgolj« zaračunali 400 evrov globe, nesorazmerno močneje udari po ljudeh z nizkimi prihodki, med katere zagotovo spada večina delavcev iz Bosne, Srbije, Kosova in Makedonije. Posebej perfidno je bilo tudi Hojsovo namigovanje, da bi se v praksi utegnilo ustvariti še kakšno izjemo za izstop iz države, ki v odloku sicer ni izrecno zapisana (omenjal je poslovna potovanja). Perfidno je bilo zato, ker se take »nezapisane« izjeme v praksi zagotovo ne podeljujejo za potovanja na Balkan iz osebnih razlogov, kar doda diskriminaciji južnjakov novo dimenzijo na ravni samega izvajanja odloka.
Tudi druge države so v zadnjem času zaostrile ukrepe na mejah. A take ostrine oziroma takega targetiranja določenih skupin ljudi kot pri nas tam vendarle ni. Avstrija, denimo, ima ob oddaji tega članka razmeroma strogo ureditev za prihode iz tveganih držav. Vstop je dovoljen ob negativnemu testu na covid-19, poleg njega se odredi tudi karantena. Vendar se poleg PCR-testov priznavajo tudi hitri testi (za nobene od njih ni nujno, da so iz EU); poleg tega je test mogoče opraviti tudi v 24 urah po prihodu v Avstrijo. Po petih dneh se lahko karantena prekine s PCR-testom ali hitrim testom. Tudi Nemčija priznava tako PCR-teste kot hitre teste, opravljene v državah zahodnega Balkana, če so le v angleškem, francoskem ali nemškem jeziku. Seveda po pameti – če testi ustrezajo mednarodno sprejetim strokovnim merilom, če so opremljeni z vsemi potrebnimi podatki in identifikacijo osebe, če je test opravil pooblaščeni laboratorij, če ni suma zlorabe…
Če bo država po izteku veljavnosti tega mejnega odloka vrnila v življenje ureditev, ki je veljala pred njim, situacija ne bo mnogo boljša. Neenakopravna obravnava južnjakov ni posebna novost; zaznati jo je bilo mogoče pri tako rekoč vseh dosedanjih verzijah mejnih odlokov. Novosti, ki delajo aktualno situacijo še hujšo, so prepoved izstopa iz države, pri vstopu pa nepriznavanje katerihkoli negativnih testov (niti PCR-testov), opravljenih izven EU ali schengenskega območja, in nemožnost predčasne prekinitve karantene s slovenskim negativnim testom.
Ko se na koncu znova vrnem k prepovedi izstopa iz države, naletim na verjetnost zelo podle motivacije. Vsi vemo, da zdravstveni razlog utemeljuje kvečjemu karanteno ali negativni test ob vstopu. Domnevam pa, da so mnogi delavci iz nekdanje Jugoslavije za praznike enostavno hoteli domov, hoteli so videti svoje bližnje in drage osebe. Če bi bilo to mogoče, bi pač odpotovali, tudi če bi to pomenilo deset dni karantene ob vrnitvi. Vendar gospodarstvo svojih delavcev ne želi imeti v karanteni. Želi jih videti na delovnih mestih. Drugače povedano: nenavadna in »inovativna« prepoved zapustitve države je bila verjetno uvedena zgolj in samo zaradi interesov gospodarstva – in to takih, ki nikakor ne morejo pretehtati svobode gibanja in pravice do družinskega življenja.
Slovenija – v nasprotju celo z Nemčijo in Avstrijo – obravnava pripadnike narodov nekdanje Jugoslavije kot nesprejemljivo kužno nevarnost, laboratorije njihovih matičnih držav pa kot kriminalno goljufive organizacije, ki se jim nikoli in nikdar ne more zaupati. Za tiste, ki si želimo vzdrževati stike s sorodstvom in prijatelji v teh državah, vzdrževati svoje nepremičnine in nasploh normalno živeti, je tako stanje ustavnopravno nevzdržno.
