Tako pa zdaj vsi govorijo o nekem obskurnem, zelo zelo desnem norveškem poslancu Christianu Tybringu-Gjeddeju, zunanjepolitični zgubi, ki se niti v sanjah ne bi spomnil izvirne misli »nismo največji in najmočnejši, lahko pa smo najboljši«, kot je nekoč storil naš premier, da ga je potem plagiral celo britanski premier Blair, kar nas je krepko povzdignilo v očeh svetovne javnosti. Res pa je ta Christian v Trumpu pravočasno prepoznal mirotvorno troedinost – mati Tereza, Mahatma Gandi in Hare Krišna – ter ga predlagal za nagrado miroljubec leta, ki bi bila kronski dokaz Trumpovega mirovništva in bi mu pomagala poplačati dolgove, ki mu jih je naprtila Melanija s temeljito prenovo skromnega domeka na Floridi.
Kot da je našim zunanjepolitičnim mislecem zmanjkalo poguma in idej, zakaj bi sploh predlagali Trumpa. Ampak to res ne bi bilo težko. Trump je največjim komunistom na svetu – Putinu, Xiju in Kim Jong Unu – vrnil svetovno čast in slavo in preprečil svetovni spopad desne poštene demokracije z levo tiranijo. Prvemu, ki ga je »navdušil«, je na (častno komsomolsko) besedo, edini v ZDA, verjel, da se Rusija ni vmešavala v ameriške volitve. Drugega je poimenoval »izjemna oseba«, čeprav je Kitajce obtožil, da že desetletja nesramno kradejo Američanom in da so Kitajci okužili ZDA s korono. Tretjega, s katerim sta se med romantičnim sprehodom dolgo in tiho pogovarjala in držala za roke ter se dogovorila, da Severna Koreja ne bo raketirala ZDA, pa je razglasil za nadvse umnega, poštenega in prijaznega državnika. Dodajmo še, da Trump ni začel nobene vojne, čeprav priložnosti ni manjkalo (Iran, Venezuela, Turčija, Somalija, Severna Koreja, Mehika, Kanada, Kalifornija…). In da je Američane pozval, naj z zasedbo kongresa svetu pokažejo, kaj je prava ljudska demokracija, ter da je protestnike za črnske pravice v ZDA imenoval s pravim imenom – komunistični skrajneži.
A to še ni vse. Prehitel nas je tudi neki profesorček s Harvarda – tretja liga, skratka – Alan Dershowitz, ki je za Nobelovo nagrado za mir predlagal Trumpovega zeta Jareda Kushnerja. ker mu je uspel veliki mirotvorni dosežek brez primere v sodobni diplomaciji: Izrael in Združene arabske emirate je spravil, da so podpisali sporazum o sodelovanju! Če komunisti Jaredovega tasta ne bi pokradli na volitvah, bi v novem mandatu naredil bleščečo mirovniško kariero, katere dragulji na kroni bi bili sporazumi Izraela z Butanom, Nepalom, Vanuatujem in San Marinom o medsebojnem priznavanju visokošolskih diplom in kulturni izmenjavi.
Vendar še ni vse izgubljeno. Imamo še Melanijo. Tiha, mila, sočutna, ljubeča, skromna, umirjena, družinska, delovna, diplomatsko tenkočutna, v angleščini izjemno podkovana in široko razgledana Slovenčica, ki niti enkrat ni maščevalno rekla: »Donči, daj, kresni Slovenijo z enim paketom sankcij, za vse tisto, kar so mi komunisti počeli še v osnovni šoli v Sevnici.« Dejstvo je, da tudi ona ni začela nobene vojne. Z Donaldom je na zahvalne dneve pomilostila osem puranov in ni tožila moža za niti eno prešuštvo, ampak ga je odgovorno pustila pri miru, da vodi državo. Že s tem, da se ni odločila niti za petminutni obisk ljube ji pradomovine, je pripomogla k temu, da imamo v Sloveniji vsaj relativni mir. Modro je ugotovila, da bi se v trenutku, ko bi njena noga, obuta v 900 evrov vredne čeveljčke Christian Louboutin z 12,7 centimetra visoko petko, stopila na slovensko zemljo, njeni rojaki še bolj razdelili in zmlatili. Oživeli bi spori o tem, čigav ded je bil rdeč partizan in čigav beli kvizling. Obramboslovci s FDV bi se stepli s sociologi s FDV. Levi tranzicijski kolesarji globoke države bi tulili »Trump go home«, čuvaji narodovih etničnih vrednot (Blut und Boden – kri in zemlja) pa bi s kranjskim črnim panterjem na čelu vzklikali »Janša car, Melanija kraljica, dol z levico, naša je pravica«. Če ta njen prispevek ni za Nobelovo nagrado za mir, potem, potem… ne vem… Naj predlagajo celo družino Trump! Samo naredite kaj, premaknite se, za božjo voljo!
