Čeprav družaben človek, je v svojem bistvu zelo občutljiv in v tišini zelo rad razmišlja o svojih občutkih. Kot kronični nespečnež se je uglasil z ritmom premnogih neprespanih noči, ki jih je prevedel v glasbo, ki jo je težko uvrstiti v kateri koli žanr. Po skoraj točno dveh letih in na krilih novega albuma z naslovom Croak dream se vrača v Kino Šiška.
Zasledil sem, da so nekatere skladbe pravzaprav poezija, da ste jih šele pozneje uglasbili. Sklepati je torej, da je bila vaša glasba intimna tako iz nuje kot zaradi samega namena. Na kakšen način ste se kasneje, ko ste se žanrsko povsem razbremenili, trudili ohraniti izvirni občutek intimnosti?Glasbo dojemam kot alkimijo, z njeno pomočjo se osredotočam na nekaj bolečega in tej bolečini poskušam nadeti nekaj več optimizma. Čeprav gre za molovske strukture, z njimi želim slaviti življenje in njegove lepše strani. Vedno se trudim, da pesmi na neki način oživijo, vendar ne za ceno intimnosti. Ne vem namreč, ali bi lahko ustvarjal glasbo, ki ne bi imela te občutljivosti, zato pogosto skladam ponoči, ker se takrat – v tisti tišini – pesem najbolj usede v prav zanjo namenjen prostor.