Najbolj enostavna opredelitev takšnega sistema je, da dobi vsaka politična stranka in nestrankarska lista tolikšen delež poslanskih sedežev, kakršen je delež glasov, ki jih je na volitvah osvojila. Ni treba biti ustavni pravnik, da bi ugotovili, da proporcionalni volilni sistemi, nekateri bolj, drugi manj, odstopajo od tako opredeljene sorazmernosti. To na primer velja za volilni prag za vstop v parlament, ki je za nekatere kandidatne liste usoden, saj jim ne pripada noben poslanski sedež, če prag ni dosežen (v Sloveniji je ta prag 4-odstoten, medtem ko je v večini držav s proporcionalnim volilnim sistemom 5-odstoten). Za uspešnejše kandidatne liste, ki prag presežejo, se volilni izid sorazmerno izboljša zaradi tega, ker so druge ostale zunaj parlamenta.
Veliko bolj sporen odstop od sorazmernosti je možnost, da posamezni kandidati nastopajo v dveh volilnih okrajih hkrati. Ti kandidati so praviloma najbolj znani funkcionarji političnih strank, čeprav je bila ta možnost zamišljena kot pomoč manjšim strankam, ki težko najdejo 88 kandidatov za nastopanje v volilnih okrajih. Gre za kandidate, ki osvojijo po več tisoč glasov, čeprav jih ne zanimajo vezi med volilci in državnim zborom, temveč hočejo postati ministri, podpredsedniki in predsedniki v vladi.