Slabo sliši in še slabše vidi, pomaga si z berglami, a to je ne ovira, da ne bi pred nami razprostrla najbolj zanimivih poglavij iz svojega življenja.
Vaša družina je tesno povezana s Trstom, tudi vi imate spomine nanj, čeprav ste se po spletu okoliščin rodili v Beogradu.Trst je bil zame kraj počitnic v otroštvu, in še to z mamo, saj je bil oče v Italiji na črnem seznamu. Leta 1918 ali 1919 se je namreč pred fašizmom umaknil v Jugoslavijo. Dolga leta nismo mogli skupaj v Trst, se pa spomnim, kako je mlajša sestra Vida, stara komaj leto in pol, očeta z vlaka – ko smo prispeli do mejnega Rakeka – videla še pred nama z mamo. Tata, tata, je vzkliknila in tega mama ni nikoli pozabila. V stavbi, kjer je bilo pred vojno očetovo tržaško stanovanje, pa je bila trgovina. In od tam je moj drug tržaški spomin – banane! Toliko banan, kot jih je bilo v tej trgovini, v Beogradu, kjer smo živeli, nisem videla. In se jih najedla, seveda. Govorimo o letu 1934, tik preden sem šla v šolo. Je pa z bananami, ki jih imam tudi sicer zelo rada, povezana še ena zgodba, če nekoliko preskočim v leto 1956 … Banane sem vedno jedla počasi, zdelo si me je zelo pomembno, da uživaš košček po košček. Ko sem bila leta 1956 visoko noseča, že v službi na kmetijskem zavodu v Mariboru, v Sloveniji praktično ni bilo banan. Mož je bil službeno v tujini in mi jih je prinesel. Vzela sem jih v službo, za malico. Kolega France Lombergar, agronom, s katerim sva imela zanimive, tudi ostre debate, vstopi, nasmejan, vpraša, kako se počutim, nato pa zagleda olupke. Sonja, ja kaj pa delaš? Mama Slovenka nosi otroka Slovenca in je banano, da te ni sram! Tako je rekel, me grdo pogledal in odšel.
Banane so bile težava?Seveda, vedno je rekel: imamo odlična slovenska jabolka in jemo to! Ni bil član partije, ampak banane so bile zanj kapitalistično sadje. In jaz sedim tam s tistim kapitalističnim sadjem, s tistim trebuhom in hitro pospravim olupke. Poskušala sem mu pojasniti, da je bil mož na potovanju, jaz pa da sem si silno želela banan. Pa je odgovoril, češ, me ne zanima, doma jej banane, na kmetijskem zavodu pa jemo jabolka. Pravi šov je bil.
Vaši starši so iz Primorske in Notranjske, kako to, da ste se rodili v Beogradu?Oče Andrej se je rodil leta 1896 v Trstu in po zaključeni maturi je prišla dilema, kako naprej. Izhajal je iz narodnozavedne družine, pri Italijanih ni hotel študirati. Imel je prijatelje Italijane, ampak antifašiste. Odločitev je padla, da gre v Jugoslavijo, pri čemer mu je pomagal bratranec dr. Ivan Marija Čok, pravnik, ki se je po okupaciji umaknil v ZDA in Veliko Britanijo, kjer se je zavzemal za priključitev Primorske in Istre k matici domovini in za sodelovanje med begunsko vlado v Londonu in partizanskim odporniškim gibanjem v Jugoslaviji.