Kako naj bi bilo to videti v praksi, se mi ni svitalo. Naj otroku berem »matematične« pravljice, kot je denimo tista Spaghetti and Meatballs for all? Naj aritmetiko zapakiram v recept za peko njegovih najljubših piškotov? Ga učim s pomočjo motorične, slušne ali vizualne metode? Mu podtaknem kakšno družabno igro, spesnim večkratnike v verze?
Da je izziv še večji, na naši šoli nimajo delovnih zvezkov in učbenikov; domov ne nosijo domačih nalog; veliko rišejo, vsak dan vadijo lepopis in poleg običajnih predmetov imajo od 1. razreda na urniku še angleščino, nemščino in evritmijo (to je duševno-duhovna telovadba) ter ročna dela.
»Saj zmorem,« sem si dopovedovala, čeravno tovrstnih metod poučevanja nisem vešča, mi (v socialistični javni šoli) smo se poštevanko (in še marsikaj drugega) učili po klasičnem receptu: na pamet.
»Daj no, saj ni kvantna fizika!« me je spodbujal partner, zadolžen za telovadbo, glasbo in nemščino, njegovo materinščino. »Med prvim valom vama je šlo prav dobro!«
»Res je,« sem pritrdila in naredila, kar pač odgovorni starši počnemo v 21. stoletju: ure in ure sem guglala. Prav nič lažno ne bom skromna, iz poučevanja poštevanke sem doktorirala: hvala Župci z dr. Kozlom, hvala Oxford Owl, hvala vsem blogerkam, ki po waldorfski metodi učijo otroke na domu, in hvala Marku Juhantu za brezplačno spletno predavanje Priprava otroka na samostojnost.
Če ne bi bilo pandemije, bi še vedno množila le po eni metodi in najbrž se nikoli ne bi naučila narisati drevesa, lisice, medveda, miške ali ježa, pingvinov, sani in Dedka Mraza… Kot ateistka se mogoče nikoli ne bi poučila o tem, kako so si Martin, Miklavž in Lucija prislužili svetniški sij. In kdo ve, če ne bom nekoč na stara leta hvaležna virusu, ki me je prisilil v možgansko aerobiko, ko sem z otrokom dan za dnem prepevala Ljubeča sončna luč, Dobro jutro, stric ponedeljek in druge pesmi, ki se mi rolajo po glavi pod prho, med kuho in v snu.
A ravno ko se mi je zazdelo, da imam stvari pod kontrolo, se je nekega dne pogled zataknil ob mapo Ročna dela, ki sva jo dotlej oba s sinom s pridom ignorirala. Napotek je bil teden za tednom jedrnat: »Nadaljujemo s kvačkanjem etuija za flavto.« Če komu kaj ni bilo jasno, se je lahko vsak petek med 12.00 in 13.30 zglasil na Zoomu.
Da bi kvačkal? Ni govora, se je upiral moj osemletni sin. O kakšnem etuiju med njegovimi šolskimi rečmi ni bilo ne duha ne sluha, že osnovne pentlje so mu delale preglavice. In menda v vsem njegovem življenju nisem imela hujše zamisli, kot je bila ta, da po spletu vpraša gospo učiteljico, kako naj se tega loti.
»Zakaj me pa ti ne naučiš?« se je hudoval.
»Jaz? Pa saj ne znam kvačkati,« sem se otepala novih nalog.
»Ne znaš kvačkati?« me je nejeverno pogledal. »Kako to misliš, ne znaš kvačkati?« se je po Viberju pridružila moja teta, ki se je pred pandemijo skrila med svoje oljke na severnem delu Korčule. »Saj vendar pleteš in vezeš in šivaš igrače,« se je čudila.
Naj pojasnim: vsega naštetega me je naučila moja babica Anica, kot odraslo pa Ana Malalan iz Anselme, kot tudi številni spletni tečaji, Instagram in YouTube. Kvačkanje pač nikoli ni prišlo na vrsto; pravzaprav sem do kvačke in tovrstne rabote vedno čutila nekakšen odpor.
»Vse ženske v družini kvačkamo,« je nadaljevala teta. »Čisto enostavno je, samo nabadaš… Če ne bi imela kvačke in volne, bi se mi sami sredi zime in pandemije na otoku zmešalo!«
S teto sva že kdaj prej razpravljali o terapevtskih učinkih ročnih del in nemalokrat modrovali, kako so ženske bržkone ravno s pomočjo pletilk, šivank in sukanca preživele vsa ta stoletja patriarhata. Ročna dela bi morali po najino učiti pri likovni in družbeni vzgoji ter pouku zgodovine, feministke pa bi morale te in podobne aktivnosti malikovati kot subverziven feminističen upor par excellence. Sploh zato, ker so bile ročne spretnosti najprej domena moških.
Da gre za nadvse koristno dejavnost, potrjujejo številne znanstvene raziskave. Kvačkanje naj bi blažilo stres, lajšalo anksioznost in celo depresijo. Marsikomu je pomagalo izboljšati samopodobo, se spopasti z nespečnostjo, žalovanjem ali čezmerno težo. In kot je dokazala študija iz leta 2011, ki jo je s svojimi kolegi na kliniki Mayo opravil dr. Yonas E. Geda, ročna dela zmanjšajo možnosti za demenco, blagodejno pa vplivajo tudi na možgane tistih, ki se z njo že spopadajo. Tudi na harvardski medicinski fakulteti so potrdili nekaj podobnega in dognali še to, da je s pletilkami v roki hitrost utripanja srca podobna kot med spanjem ali jogo. Dajejo, torej, »okrepljen občutek miru«. Na seznamu dobrohotnih posledic »nabadanja« se je znašlo še nekaj alinej: spodbuja ustvarjalnost; povezuje ljudi; krepi občutek pripadnosti; pomaga bolnikom z artritisom, pri otrocih spodbuja razvoj fine motorike, krepi ustvarjalno žilico, jih uči, da so napake del življenja, in ja, tudi matematiko.
Še vedno imam pred očmi očetovo mamo, babico Emilijo, kako šteje zanke in se pri tem trudi, da je glasovi iz okolice ne bi zmotili. Vidim jo v kuhinji, obdano s sosedami – čakajo, da se v pečici speče kava, medtem pa obirajo in kvačkajo. Nabadajo in klepečejo, so zaničljivo rekli moški v naši družini. Nič čudnega, da mi je bilo veliko bolj ljubo posedati pred črno-belim ekranom in gledati nogomet. Vsaj tam sem se lahko prepričala, da med njimi in nami ni velike razlike: tudi oni so se objemali, jokali in kazali čustva, čeprav samo tistih 90 minut. Morda me je prav zato babica vsakič neprijazno odslovila z besedami: »Ti nisi naša!« Če nisem vaša, potem tudi kvačkala ne bom, je najbrž rekel moj podzavestni jaz.
A travme iz otroštva na stran. Moj otrok je potreboval pomoč in tokrat sem se najprej zatekla h knjigam. Toda dve legendarni bukli Ročna dela 1 in 2, letnik 1978, sta se izkazali za neuporabno nostalgično navlako. Nič, spet bo treba vprašati Google, sem si rekla, ter po debeli uri pregledovanja blogov in videov končno našla primerno razlago, ki ni bila le logična, ampak tudi ustrezno posneta. Do pozne noči sem vadila kvačkanje verižice, goste, polovične, polšibične petlje…, da bi naslednji dan znanje prenesla na sina in ga opogumila, da se pri učiteljici ročnih del končno pozanima, kako začeti s kvačkanjem šolske naloge.
»Etui kvačkaš v krogu,« je bil odgovor. In kako, za božjo voljo, se kvačka v krogu!? »Pa ne začneš iz kroga,« je še dodala. Kako prosim? Uf, spet bo treba brskati po spletu…
Toda že čez nekaj dni so bili vidni sadovi mojega nočnega brkljanja. Še več: naučila sem se oba načina kvačkanja v krogu (ja, dva, za vsak primer).
Ko sem sinu pojasnila nekaj fint (od napetosti niti do načina zajemanja in izbire pravih zank, kamor vtakneš kvačko), so se mu oči razsvetlile. »Saj to je pa čisto izi!« je veselo vzkliknil.
Naslednja Zoom ura ni več pomenila stiske. Kvačkal je hitro in enakomerno, brez luknjic in zategnjenih niti, učiteljica pa je sumljivo pogledovala proti ekranu, če mu vendarle ni mama v roke podtaknila svojega dela. Prisežem, da ne, takih medvedjih uslug se pri nas ne gremo!
A s tem se predaja znanja o kvačkanju ni končala: v naslednjih tednih sva se velikokrat pogovarjala o tem, od kod pravzaprav izvira ta človeški izraz ustvarjalnosti; kako je povezan z veliko lakoto, ki je Irce prisilila v masovne migracije med leti 1845 in 1850; kaj ima s popularizacijo kvačkanja opraviti angleška kraljica Viktorija, kaj hipiji ali perujsko pleme Nanti. Prebirala sva rekorde in druge pletilske trivialnosti, kot so skvačkane vudu lutke v podobi Donalda Trumpa, ter se čudila temu, da na ameriških urgencah obstaja celo posebna koda za poškodbe s kvačkami: Y93D1.
Če kaj, me je šolanje na domu podučilo, da so ročna dela nedvomno učinkovita preživetvena strategija. Sproščujoč način spoprijemanja, ki človeku daje občutek, da ima v vsem tem kaosu vsaj nekaj pod nadzorom. Nekaj, kar umiri misli, srce in duha, in ko steče, lahko ustvari marsikaj koristnega. Učinkuje enako dobro kot katerakoli meditativna tehnika, se usede globoko v podzavest in tam ostane še dolgo po tem, ko minejo krize, lakote in pandemije.
Do takrat pa: »A bi skupaj kvačkala?«
Bi, sine, bi… Zdaj, ko sem končno naša.
