Smrt svobode izražanja v Hongkongu

Ne Lai ne njegov dnevnik ne ustrezata plemenitemu idealu naprednega aktivizma. Apple Daily je bil deloma tabloid s senzacionalističnimi novicami, poln zgodb o spolnih transgresijah filmskih zvezd in drugih znanih lokalnih ljudi, o raznih opolzkostih in vseh drugih škandalih. V večini liberalnih demokracij te vrste tiska običajno veljajo za obžalovanja vredno visoko ceno, ki jo je treba plačati za svobodo izražanja. Britanski rumeni tisk bi na primer težko označili za naprednega, razmišljujočega in načelnega.

Vendar se je Apple Daily na svoj način držal nekaterih načel. Vsekakor je bil dnevnikov slog populističen in ne vedno civiliziran. Tako je ljudi s celinske Kitajske, ki so prišli v Hongkong, da bi izkoristili njegovo bogastvo in visok življenjski standard, nekoč primerjal s »kobilicami«. Toda Apple Daily je objavljal tudi najbolj prodorna in ostroumna besedila azijskega novinarstva, prav tako je bil edini časopis v Hongkongu, ki je redno razkrival in analiziral tamkajšnje finančne in politične malverzacije.

Lai je fascinantna in zapletena oseba. Po lastnem priznanju je občudovalec Donalda Trumpa in globoko veren spreobrnjenec v katoliško vero, pri čemer ima precej skrajne poglede na superiornost zahodne civilizacije nad tistim, v čemer vidi tiransko naravo kitajske civilizacije. Tako stališče med krščanskimi političnimi aktivisti na Kitajskem ni redko, a ima podporo predvsem zahodne skrajne desnice, ne pa zahodnih liberalcev.

Laija bi lahko označili za nebrušen diamant. Potem ko je leta 1959, ko mu je bilo 12 let, zbežal s Kitajske, je v manj kot 30 letih prehodil pot od otroka, ki je delal v tekstilni tovarni, do magnata tekstilne industrije, čigar znamka jeansa Giordano se je zelo dobro prodajala po vsej Kitajski in drugod v Aziji. Tako je postal zelo bogat.

A za Laija se je vse radikalno spremenilo po brutalnem zatrtju prodemokratičnih protestov na Kitajskem leta 1989. Takrat je podpiral študente, ki so med demonstracijami zasedli Trg nebeškega miru. Poslal jim je brezplačne majice. Ko so kitajske oblasti udarile po upornih demonstrantih z vojsko in jih je umrlo več tisoč, je Lai postal glasen nasprotnik komunističnega režima. Prodal je svoje podjetje za proizvodnjo oblačil, ki mu je tako ali tako grozilo, da ga bodo na Kitajskem zaprli, in začel izdajati revijo z imenom Next, potem pa še Apple Daily. »Informacije so svoboda,« je trdil.

Lai je napisal več člankov, v katerih je Lija Penga, ki je bil odgovoren za grozljivo nasilje nad protestniki, označil za »idiota« in »sina želvinega jajca« (kar je med Kitajci s celine še posebej huda zmerljivka). Govorilo se je, da je Lija po umoru njegovega očeta posvojil Ču En Lai – kar je sicer Li zanikal – zato je bilo to namigovanje glede staršev še posebej boleča žalitev. Kitajska vlada je Laija ožigosala za »izdajalca«, »kriminalca«, »gnilo jabolko« in tako naprej, njegovo podpiranje demokratičnih politikov in aktivistov v Hongkongu ter njegovo prizadevanje, da se ne bi pozabilo na dogodke leta 1989, pa je imela za še posebej nevarno in subverzivno.

V resnici je nenavadno, da neki magnat iz Hongkonga izziva komunistično vlado in se zavzema za demokracijo. Velika večina poslovnežev raje molči in poskuša čim bolj zadovoljiti vlado v Pekingu ter je ne razjeziti. Lokalni poslovneži so tako prenehali objavljati oglase v Laijevih časopisih in prokitajski časopisi v Hongkongu so objavljali karikature Laija kot pošastne zveri, zavite v ameriško zastavo.

Lai se je soočal tudi s fizično nevarnostjo. V njegovi hiši v Hongkongu so podtaknili ogenj. Grozili so mu z mačeto in bil je pod stalnim nadzorom, sledili so mu, kamorkoli je šel.

Vendar se nikoli ni vdal. Vsako leto se je pojavil na komemoraciji za pokol na Trgu nebeškega miru. Sodeloval je na prodemokratičnih protestih. Obiskal je Veliko Britanijo in ZDA, da bi dobil podporo za ohranitev svoboščin v Hongkongu. Sicer so se norčevali iz njega, ker se je med Trumpovim predsedovanjem srečal z ameriškim podpredsednikom Mikom Penceom, a takrat je obiskal tudi govornico demokratov v spodnjem domu Nancy Pelosi. In njegov tabloid je bil s svojo posebno mešanico novic o škandalih, govoric in resnega političnega poročanja nujno potreben glas svobode izražanja v Hongkongu.

Ta glas je zdaj utihnil in Lai je zaprt, tako kot vsi tisti, ki so skušali varovati pravico državljanov Hongkonga, da svobodno pišejo in svobodno govorijo, da jim vlada zakon in da sami glasujejo o tem, kdo bo v njihovi avtonomni vladi. Njihovi politični profili so različni: Martin Lee je ugleden odvetnik in zmeren liberalni demokrat, Joshua Wong je mlad levičarski vročekrvnež, Lai pa je konservativen protikomunist, kristjan in Trumpov občudovalec. Zdaj so združeni v skupnem boju. Ko je svoboda v nevarnosti, si njeni branitelji ne morejo privoščiti narcisizma majhnih razlik, ki v deželah, kjer imajo njihovi državljani demokracijo za nekaj samoumevnega, uničuje liberalno politiko.