Ob tej priložnosti AETP, da bi poudaril »resnost« svojih trditev, zlepi nov kolaž »srhljivih« slik in še bolj »srhljivih dejstev«, ki skušajo dokazati, kako nedopustno je odlaganje prepovedi obogatenih kletk za nesnice do leta 2034. Uprava za varno hrano se tokrat hitro zgane, a ne potrdi »koncentrata« napak, s katerim rožlja AETP. Spet se pokaže, da so aktivisti, vnaprej odločeni, da lansirajo novo afero, slepi za realnost življenja, ki spremlja današnjo živinorejo. Našo realnost, nasploh. Sestavljajo jo prevladujoča moč trgovine, ki zaostruje zahteve do dobaviteljev, ter naraščajoči stroški dela, storitev in surovin, ki jim odkupne cene ne sledijo. Nelojalna konkurenca, ki je še ostrejša zaradi strukture in bolj restriktivne regulacije kmetijstva v Sloveniji ter drugi neugodni dejavniki niso okolje, ki bi omogočalo nadstandarde. Skupni trgovski prostor EU zelo neposredno kaznuje neenake pogoje v nekaterih članicah in je osnovna grožnja lokalni prehranski varnosti.
Mediji povečini senzacionalistično pristopajo k obravnavanju te problematike. Živinoreja je postala stigmatizirana panoga, kar se kaže tudi v vse težjem zagotavljanju delovne sile. To je očitno tudi glavni razlog za razmere, ki so jih aktivisti uspeli strniti v svoje odmevne kolaže. Če ni dovolj motiviranih ljudi, ki bi pobirali poginule živali ali razbita jajca, se pač lahko zgodi, da kje ostane kaj nepostorjenega. Za dan, dva, lahko pa se stanje razvije tudi do absurda. To je že kar splošna značilnost, ki se pojavlja vsepovsod. Nekje postane vidna, drugje jo prikriva konjunktura. Delno ji lahko pripišemo čakalne dobe, sodne zaostanke, neskončne upravne postopke, zastoje na avtocestah, prazne postelje v DSO-jih ipd. Tega menda niso krive obogatene kletke, zdravstveni domovi ali stavbe sodišč?