Slovenščina je ozko grlo? Spet.

Leta 2017 sta bila sprejeta dva zakona, ki urejata področje zdravstvene dejavnosti: zakon o zdravniški službi in zakon o zdravstveni dejavnosti, oba – v skladu z evropskimi direktivami – določata tudi raven znanja slovenščine. Za tiste, ki opravljajo zdravniško službo v neposrednem stiku z bolniki, se tako zahteva znanje slovenskega jezika na ravni C1 Skupnega evropskega jezikovnega okvira (SEJO). Za druge zdravstvene profile so ravni določene v zakonu o zdravstveni dejavnosti.

Kaj v resnici pomeni znanje C1? SEJO je dokument, ki se v Evropi in širše uporablja za opredeljevanje jezikovnega znanja in je, med drugim, v pomoč pri zagotavljanju primerljivosti izpitov v različnih državah in ustanovah. Jezikovno znanje v tujih jezikih je v njem opredeljeno na šestih ravneh, od najnižje A1 do najvišje C2, C1 je torej peta od ravni. Zelo okvirno je opredeljena takole:

»Razume širok razpon zahtevnejših, daljših besedil in prepoznava implicitne pomene. Izraža se tekoče in spontano, ne da bi očitno iskal ustrezne besede. Jezik uporablja prožno in učinkovito, tako za družabne kot za akademske in poklicne namene. Tvoriti zna jasna, dobro organizirana in poglobljena besedila o kompleksnih temah.«

Na prvi pogled se – glede na naravo zdravniškega dela in možnih strokovnih napak zaradi vrzeli v jezikovnem znanju, predvsem torej s perspektive pacientk in pacientov – taka pričakovanja zdijo ustrezna; nenazadnje kot pacientka pričakujem in si želim, da me bo zdravnik razumel tudi, ko bom v narečju in v veliki stiski sporočala, kako se počutim. Gre torej za zaščito pravic pacientk in pacientov – pa tudi samih zdravnic in zdravnikov ter njihovih delodajalcev. Ker pa je zahteva postavljena precej visoko, se odpira tudi vprašanje, kako hitro je takšno znanje zares dosegljivo.

Naj to ponazorim s primerjavo s splošno maturo iz angleščine. Do mature je po učnih načrtih za osnovno šolo in gimnazijo za ta predmet v osmih oziroma devetih letih šolanja predvidenih skupaj nekaj več kot 1000 (kontaktnih) ur učenja, maturo pa dijakinje in dijaki lahko opravljajo na dveh nivojih: na osnovnem, ki je umeščen na raven B1 SEJO, in na višjem, ki je umeščen na B2 SEJO. Torej dve oziroma eno stopnjo nižje, kot je pri nas postavljena zakonska zahteva za opravljanje zdravniškega poklica.

Glede jezikovnih zahtev za opravljanje zdravniškega poklica Slovenija ni izjema: jezikovne zahteve večine držav EU za opravljanje zdravniškega poklica segajo od B2 do C2, torej lahko še za stopnjo višje kot pri nas – pa tudi za stopnjo nižje. Tudi v drugih državah EU se spopadajo s podobnimi problemi v zdravstvu, mobilnost zdravstvenega osebja pa zahteva ustrezno jezikovno politiko. V nekaterih državah so zato razvili posebne jezikovne izpite s področja zdravstva. Kaj pa pri nas?

Zdravnice in zdravniki ter diplomirane medicinske tehnice in tehniki – tudi zanje namreč velja enaka zahteva po znanju slovenščine – od leta 2017 svoje znanje običajno dokazujejo na izpitu iz znanja slovenščine na ravni odličnosti, ki je po SEJO umeščena na raven C1 (oziroma, če je rezultat zelo visok, na C2). Izpite izvajamo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik. Naši izpiti so pripravljeni po vseh strokovnih merilih in mednarodnih standardih kakovosti, so mednarodno evalvirani, podatki o njih so javno dostopni, nad izvajanjem izpitov bdi strokovni svet, ki ga sestavljajo različni deležniki.

Veliko kandidatk in kandidatov izpita na ravni C1 ne opravi – gre pač za raven odličnosti, kot pove že ime. Naj tu posebej poudarim: na naših izpitih se preverja splošno znanje slovenščine. Kaj to konkretno pomeni? Kandidatke in kandidati imajo na izpitu nalogo, v kateri preberejo nekaj krajših besedil (skupaj približno 900 besed) o določeni temi in na računalnik napišejo povzetek – pri tem dobijo navodila, na kaj naj bodo v besedilih pozorni in kaj naj upoštevajo pri pisanju; vključen imajo črkovalnik. Izbirajo lahko med dvema temama, ena je družboslovna, druga bolj naravoslovna. Na ustnem delu izpita si kandidatke in kandidati pogledajo videoposnetek v dolžini 8–9 minut, lahko ga ustavijo, kaj ponovijo – za to imajo dodatnih 10 minut časa; nato glavne točke v posnetku predstavijo komisiji in temo komentirajo. Izpit je torej integriran, prepletajo se branje in pisanje ter poslušanje in govorjenje – v akademskem okolju precej realno početje. Slovnično znanje se na nobenem od naših izpitov ne preverja eksplicitno s posebnim izpitom, ampak le v okviru tega, kar kandidatke in kandidati napišejo oziroma povedo. Teme so zelo splošne in obravnavajo aktualno problematiko (ekologija, izobraževanje, družbeni problemi…), besedila (za branje in poslušanje) so namenjena splošni javnosti, viri zanje so nespecializirani mediji. Na vsakršno splošno temo je seveda mogoče pogledati tudi z gledišča lastne stroke. Tak format izpita je glede na opis ravni C1 povsem ustrezen. Ko smo ga razvijali, nismo imeli v mislih prav nobene posebne poklicne skupine in njihovih specifičnih sporazumevalnih potreb. Izpit je namenjen komurkoli, ki potrebuje ali si želi potrdilo o svojem znanje slovenščine na ravni odličnosti. Ker pa je to edini izpit, ki v Sloveniji omogoča pridobitev javno veljavne listine na tako visoki ravni – in ta je uporabna za različne uradne namene – se ga udeležujejo tudi zdravice in zdravniki.

Zdi se jasno, da tujim zdravnicam in zdravnikom ni treba razumeti besedil z raznolikih družbenih področij, napisanih oziroma govorjenih v slovenščini – pa vendar gre za raven C1, kjer se je glede na opis treba v jeziku znati pravilno in učinkovito sporazumeti o tako rekoč vsem, tudi o abstraktnejših stvareh. Ob prijavi na izpit prijavljenih ne sprašujemo, kaj so po poklicu. Kandidatke in kandidati, ki se udeležujejo izpitov, na svojih strokovnih področjih opravljajo različne naloge in imajo pri svojem delu zelo raznolike jezikovne potrebe – to velja tudi za zdravnike in zdravnice in njihove različne profile. Zagotovo morata zdravnica in zdravnik bolnika, s katerim sta v stiku, odlično razumeti, ni pa jima treba odlično pisati zahtevnih besedil. Bržkone morata biti tudi sposobna bolniku precej podrobno pojasniti, kaj se z njim dogaja, in mu dati ustrezna navodila, in če diktirata, mora biti povedano tako pravilno, povezano in razumljivo, da nekdo drug lahko ustrezno spiše anamnezo. Ali da jo pač razumljivo spišeta sama. Drugače je s tistimi, ki stika z bolniki nimajo… Tudi če se omejimo samo na področje medicine, gre torej za mnogo več kot zgolj za poznavanje ustrezne strokovne terminologije, kot si morda kdo misli ali celo želi.

Je torej na mestu vprašanje, ali je sedanji izpit za zdravnike prezahteven? Ali ne bi bilo morda treba vprašanja zasukati: ali je raven znanja, določena z zakonom, realna? Na tem mestu morda še tale podatek: SEJO predvideva, da se posameznik na svojem ozkem poklicnem področju učinkovito in pravilno sporazumeva že z ravnjo B2.

V zakonu o zdravniški službi v 11. členu piše tudi, da »pri pripravi programa preverjanja znanja slovenskega jezika za zdravnike, ki ga sprejme pooblaščena izobraževalna ustanova, sodeluje zbornica«.

Leta 2018 smo v Centru za slovenščino Zdravniško zbornico Slovenije opozorili, da je uspeh zdravnic in zdravnikov na izpitu na ravni odličnosti precej nizek. Takrat smo se – ker imamo na področju jezikovnega testiranja kar nekaj izkušenj in predvsem tudi ustreznih referenc – skupaj z zbornico odločili, da bi kazalo slediti zakonu in razviti poseben izpit za zdravnike – po zgledu nekaterih drugih držav EU. Oblikovala se je delovna skupina pod vodstvom prof. dr. Alojza Ihana in pripravila izhodišča za takšen specializiran izpit, ki bo upošteval kontekst in sporazumevalne potrebe zdravnic in zdravnikov ob stiku z bolniki. Predavateljice s Katedre za družinsko medicino na Medicinski fakulteti in sodelavke Centra za slovenščino smo pripravile tudi konkretno gradivo, da bi izpit lahko pilotirali oziroma preizkusili, ali tako, kot je zastavljen, ustreza namenu ali ne – taki postopki so običajni, če naj bo izpit pripravljen po uveljavljenih strokovnih standardih. Pa se je zataknilo pri financah. Projekt izdelave takšnega izpita s pilotiranjem vred je bil ovrednoten na 12.000 evrov (za strokovno delo vseh, z vključenim DDV-jem in režijskimi stroški). Dejavnost v zvezi z izpiti iz znanja slovenščine se namreč ne financira iz državnega proračuna. A tega denarja ministrstvo za zdravje že dve leti ne najde. In ko so finančna sredstva prijazno ponudile posamezne klinike UKC, ki imajo s pomanjkanjem kadra trenutno največ težav – nas je zajel drugi koronski val.

V vmesnem času se je zaradi kritičnega pomanjkanja zdravnic oziroma zdravnikov in slabe prehodnosti na obstoječem izpitu začelo izpostavljati vprašanje pristojnosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani za izdajanje potrdil o znanju slovenščine. Tudi tu moramo zadevo pojasniti: po zakonu o izobraževanju odraslih Filozofska fakulteta lahko izdaja javno veljavne listine o znanju slovenščine na podlagi javno veljavnega programa, katerega izvajalka je in na katerem temeljijo izpiti (program se imenuje Slovenščina kot drugi in tuji jezik in je dostopen na spletnih straneh Andragoškega centra Slovenije). Program, še enkrat, je splošen. Seveda lahko pristojni sprejemajo tudi druga potrdila o znanju slovenščine, ne le potrdil našega centra. Toda ob njihovem sprejemanju morajo prevzeti tudi odgovornost za morebitne posledice; izkušnje namreč kažejo, da so marsikatera potrdila sporna, saj je znanje njihovih imetnikov nižje, kot trdijo potrdila.

Podobno sporno je nižanje ravni znanja slovenščine: ker si očitno nihče ne želi (upa?) prevzeti odgovornosti in znižati zakonsko določene ravni znanja za zdravnike – poleg tega vsi vemo, kako mučen in dolgotrajen postopek je spreminjanje zakonov – se pritiski izvajajo na izvajalca izpitov. Občutek imam, da se od Filozofske fakultete in njenega Centra za slovenščino v tej situaciji pričakuje, da se bosta sicer držala zakonskih določil in izvajala izpite na ravni C1, da pa bosta znižala kriterije pri izpitu, da bodo zdravnice in zdravniki izpit lahko opravili, dobili ustrezno potrdilo ter se uspešno zaposlili. In da bosta za to prevzela tudi odgovornost.

Ljudje se, kadar nas država poskuša disciplinirati s prestrogimi zahtevami in nam hkrati ne omogoča tudi njihove uresničitve, tem zahtevam začnemo tako ali drugače izogibati. Moje dolgoletne izkušnje kažejo, da to velja tudi za izpite. Izogibanje zahtevam na izpitih poleg »klasičnih« prijemov prepisovanja, učenja na pamet, pogostega opravljanja izpitov pomeni tudi posredovanje vplivnih ljudi in – v skrajnem primeru – tako imenovano nadomestno udeležbo na izpitu (ja, tudi to se nam je že zgodilo). Kot svojevrstno izogibanje, le da z druge strani, pa lahko razumemo tudi iskanje vrzeli v zakonu in izpostavljanje vprašanj o pristojnosti za izdajanje potrdil o znanju slovenščine.

Za zdaj seveda največje breme in odgovornost nosijo zdravnice in zdravniki, ki iz tujine prihajajo, da bi se pri nas zaposlili in si uredili življenje. Od njih se pričakuje, da se bodo na hitro – po možnosti v nekaj mesecih in ob svojem rednem delu – naučili slovenščine, da bodo izpit, kot ga zahteva zakon, lahko opravili. Se spomnite, koliko ur je potrebnih, da prideš do maturitetnega spričevala iz angleščine? S strokovnega stališča se mi zato zdi politika, povezana z zahtevami glede znanja slovenščine in njegovega pridobivanja, povsem napačno zastavljena. Ali če povem z drugimi besedami: C1 iz prelaganja odgovornosti na pristojne ustanove.

V Centru za slovenščino smo pristojnim predlagali kar nekaj rešitev: poleg omenjenega specializiranega izpita, ki ga zakon tako ali tako predvideva, morda za začetek znanje slovenščine na nižji ravni ob ustreznem mentorstvu ali tutorstvu, nato pa neko prehodno obdobje, da se bodo zdravstveni delavci in delavke sploh imeli čas naučiti slovenščine do zahtevane ravni. In če oziroma ker jih tako krvavo potrebujemo, jim bo treba dostop do znanja tudi ustrezno omogočiti – finančno in časovno.

Menim, da je treba oba omenjena zakona vsaj v jezikovnih določilih še enkrat dobro pretehtati. V tem prispevku se nisem dotaknila številnih drugih neskladij, ki se pojavljajo v njiju. Govorita na primer le o znanju slovenščine v komunikaciji z bolniki – ne pa tudi s sodelavci. Prav tako zakon, absurdno, ne izvzema diplomantk in diplomantov obeh slovenskih medicinskih fakultet, ki niso slovenski državljani, zato morajo tudi oni pred zaposlitvijo predložiti dokazilo o znanju slovenščine na ravni C1.

Samo vprašanje časa je, kdaj se bodo oglasili tudi drugi zdravstveni profili, na primer farmacevti in farmacevtke, predvsem pa medicinski tehniki in tehnice – za slednje zakon predvideva znanje slovenščine na ravni B2 SEJO. Se bodo takrat, ko se bodo s svojimi težavami oglasili oni – ali pa drugi priseljeni delavci, brez katerih marsikatero področje v Sloveniji sploh ne bi funkcioniralo – pristojni prav tako zavzeto lotili reševanja njihovih težav s slovenščino?

O vprašanju enakosti in družbene pravičnosti pa ob kaki drugi priložnosti.