Slovenija, še posebej pa Ljubljana, je bila v desetletjih po drugi svetovni vojni v resnici podvržena obsežnim selitvam prebivalstva s podeželja v mesta. Prebivalstvo na območju današnje Mestne občine Ljubljana (MOL) se je od začetka petdesetih do devetdesetih let prejšnjega stoletja približno podvojilo. Najhitreje je naraščalo v šestdesetih in sedemdesetih letih, ko je bila rast prebivalstva več kot dvoodstotna na leto. A že v sedemdesetih letih se je ta rast začela umirjati, v zadnjih dvajsetih letih pa se prebivalstvo Ljubljane povečuje s hitrostjo okoli pol odstotka na leto. Od leta 2008 se je število prebivalcev povečalo z 268.000 na dobrih 302.000 letos.
A še bolj kot sam trend gibanja števila prebivalcev so se spremenili razlogi za to rast. V času najintenzivnejše klasične urbanizacije je večina novih prebivalcev Ljubljane prihajala s slovenskega podeželja. Že v osemdesetih letih pa je to priseljevanje toliko upadlo, da je mestno prebivalstvo naraščalo predvsem zaradi naravnega prirasta, saj je bilo prebivalstvo Ljubljane takrat razmeroma mlado, prestolnica pa je bila dom velikega števila mladih družin.
Ljubljana
Danes se prebivalstvo Ljubljane stara in naravni prirast je negativen. Prebivalstvo ponovno raste na račun priseljencev, vendar tokrat večino novih občank in občanov predstavljajo priseljenci iz tujine. Pri notranjih selitvah Ljubljana zdaj beleži že negativno bilanco med tistimi, ki so mesto zapustili, in tistimi, ki so se vanj priselili. Kot so pokazale številne raziskave, je razlog za izseljevanje nedostopnost stanovanj, katerih cena po kvadratnem metru se je v zadnjih desetih letih povečala za več kot 150 odstotkov.
V letu 2025 se je iz Ljubljane izselilo približno 1200 ljudi več, kot se jih je vanjo priselilo iz drugih slovenskih občin. Po drugi strani je Ljubljana pridobila 3750 prebivalcev na račun selitev iz tujine. Praviloma gre za prekarne delavce, ki živijo v veliko slabših bivanjskih pogojih kot drugi prebivalci. Naravni prirast je zaradi nizke rodnosti od leta 2020 negativen. V zadnjih desetih letih je Ljubljana s selitvami iz tujine pridobila skoraj 22.000 prebivalcev, medtem ko jih je 7750 izgubila zaradi selitev v druge slovenske občine. Podatke sicer nekoliko izkrivljata s koronavirusom zaznamovani leti 2020 in 2021, ko je zaradi omejitev gibanja med občinami veliko ljudi iz Ljubljane svoje stalno prebivališče prijavilo na naslovih počitniških hiš. V prvem letu epidemije se je tako iz Ljubljane uradno izselilo skoraj 4000 ljudi.
Ljubljana sicer prebivalstvo izgublja večinoma na račun okoliških občin. Prav te občine so v zadnjih dveh desetletjih beležile največjo rast prebivalstva. To je tudi pomemben razlog, zakaj ima osrednjeslovenska statistična regija tako veliko rast prebivalstva. Najbolj izrazit je pas južno od meja Mestne občine Ljubljana, ki sega od Vrhnike do Ivančne Gorice in se nato nadaljuje v smeri dolenjske avtoceste. Vzhodno in zahodno od Ljubljane se razprostirata Posavsko in Polhograjsko hribovje, zato tam rast prebivalstva ni bila tako izrazita. Na severu pa Ljubljano kot kapa obdaja pas hitro rastočih občin, ki sega od Medvod prek Komende do Dola pri Ljubljani.
Slovenija
Prebivalstvo se povečuje tudi na slovenski obali in v njenem zaledju, deloma pa tudi v okolici Maribora, kjer izstopa občina Rače - Fram. Poleg tega prebivalstvo narašča v širši okolici Novega mesta.
Tu in tam izstopa še kakšna manjša občina, kjer lahko že selitev razmeroma majhnega števila ljudi povzroči veliko odstotno spremembo. V več primerih gre za učinek selitev oziroma, bolje rečeno, sprememb prijavljenega prebivališča v času omejitev gibanja med občinami zaradi epidemije koronavirusa leta 2021. Občine, kot so Jezersko, Podčetrtek in Bohinj, so leta 2021 zabeležile izjemne enkratne skoke števila prebivalcev, medtem ko je Ljubljana tega leta edinkrat v zadnjih desetletjih izgubila prebivalstvo. Tudi rast prebivalstva v občini Hrpelje - Kozina, ki je v zadnjem desetletju zabeležila sorazmerno največjo rast v državi, bi bila brez leta 2021 manj izstopajoča.
Po drugi strani pa se najbolj izrazito in vztrajno praznijo jug države, Prekmurje ter vzhodni deli Štajerske in Koroške. V večini primerov je najpomembnejši dejavnik zmanjševanja števila prebivalcev močno negativen naravni prirast zaradi staranja prebivalstva, ki je v teh regijah še hitrejše od državnega povprečja. Temu sledijo selitve v druge dele države. Prebivalci teh regij se pogosteje kot v Ljubljano selijo v kraje v svoji okolici ali v okolico lokalnih uspešnih gospodarskih središč, kot so na primer Grosuplje, Ajdovščina in Ribnica.
Močno negativen naravni prirast in izseljevanje iz občin sta sicer dve strani istega kovanca, saj se iz teh krajev večinoma selijo mlajši ljudje, ki si nato v novem kraju bivanja ustvarijo družino. Zanimivo pa je, da tudi občine, ki sorazmerno izgubljajo največ prebivalcev, v večini primerov pridobivajo prebivalstvo s selitvami iz tujine. Celo občina Loška dolina je na primer v zadnjih desetih letih pridobila prebivalce na račun selitev iz tujine.
Zemljevid, ki prikazuje spremembe števila prebivalcev po občinah v zadnjih desetih letih, v splošnem kaže precejšnje ujemanje med rastjo prebivalstva in bližino avtocestnega križa. To je najbolj izrazito ob primorski in dolenjski avtocesti, nekoliko manj pa na Gorenjskem. V smeri proti Štajerski je ta pozitivni učinek na rast prebivalstva viden v razmeroma bližnji okolici Ljubljane, približno do Polzele, in nato pri Mariboru.
Selitve med regijami
Kot je ugotovil geograf dr. Stanko Pelc s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, se tudi trendi selitev znotraj države v zadnjih letih morda delno umirjajo in spreminjajo. Če pogledamo zgolj selitve znotraj države v zadnjih dveh letih, lahko opazimo, da se je priseljevanje v osrednjeslovensko statistično regijo, ki obsega tudi okolico Ljubljane, zmanjšalo. Vanjo se je v zadnjih letih priselilo manj ljudi, kot se jih je iz nje izselilo v druge dele Slovenije. Ta sprememba je predvsem posledica manjšega priseljevanja, medtem ko je raven izseljevanja približno enaka kot pred desetimi leti.
Zanimivo je tudi, da je imela osrednjeslovenska regija v lanskem letu negativno selitveno bilanco s skoraj vsemi deli Slovenije. Izjemi sta Goriška in Koroška, pri čemer je prirast na račun slednje izredno majhen. Kot razlaga Pelc, je še težko reči, ali smo priča novemu trendu ali pa gre le za kratkotrajen pojav.
Selitve med regijami se med seboj v precejšnji meri izenačijo, tako da so spremembe števila prebivalcev manjše kot morda nakazuje število priseljenih. Pogled na selitve med statističnimi regijami pa razkrije dodatno kompleksnost selitvenih gibanj. Za številne regije, za katere po stereotipnih predstavah velja, da izrazito izgubljajo prebivalstvo na račun drugih delov Slovenije, se izkaže, da to ne drži. Pomurska statistična regija je na primer v zadnjih dveh letih pridobila prebivalce iz drugih slovenskih regij, in sicer največ iz osrednjeslovenske. Podobno velja za posavsko in podravsko regijo, pri čemer je slednja pridobila celo največ prebivalcev med vsemi regijami v državi. Podravska regija je največ prebivalcev pridobila iz savinjske in osrednjeslovenske regije. Regija, ki ima že dlje časa pozitivno selitveno bilanco z drugimi deli države, je tudi obalno-kraška. Goriška je poleg osrednjeslovenske druga regija, ki je imela v lanskem letu negativno selitveno bilanco s skoraj vsemi deli Slovenije. Razmeroma močno izseljevanje je mogoče opaziti tudi na Koroškem, vendar je tu smer izseljevanja precej jasno določena na sosednjo podravsko regijo, ki vključuje Maribor z okolico.
Selitve iz tujine
Čeprav so trendi preseljevanja med regijami nekoliko presenetljivi, pa je treba poudariti, da so tu številke razmeroma majhne. Zasenčijo jih namreč naravno gibanje prebivalstva zaradi razmerja med rojstvi in smrtmi ter, zlasti v zadnjem obdobju, selitve iz tujine. Vse odkar so izzveneli zadnji odmevi gospodarske krize, je priseljevanje iz tujine v Slovenijo najpomembnejši dejavnik spreminjanja števila prebivalcev. Če je na primer osrednjeslovenska statistična regija na račun selitev v druge slovenske regije v lanskem letu izgubila nekaj manj kot 700 prebivalcev, jih je na račun selitev iz tujine pridobila skoraj 5000.
A močno priseljevanje iz tujine ni značilno le za Ljubljano z okolico. Približno polovica priseljencev iz tujine se sicer priseli v osrednjo Slovenijo, vendar vse regije v zadnjih letih pridobivajo prebivalstvo na račun priseljevanja iz tujine. Tudi v podravski regiji, predvsem v Mariboru z okolico, kjer je najmočnejši trend priseljevanja iz drugih delov države, je neto prirast zaradi selitev iz tujine več kot dvakrat tolikšen kot zaradi notranjih selitev. Močno priseljevanje iz tujine sta občutili tudi savinjska regija, ki vključuje Celje, in obalno-kraška regija.
Razpršenost priseljevanja iz tujine po celotni državi je morda najpomembnejši nov trend zadnjih let. Kot je razložil dr. David Bole, raziskovalec na Geografskem inštitutu Antona Melika pri ZRC SAZU, so imele manjše občine izrazito velik prirast na račun priseljevanja iz tujine: »Če seštejemo priseljevanje v krajih z manj kot 10.000 prebivalci, so ti kraji skupaj dobili toliko priseljencev iz tujine kot Ljubljana.«
Ta fenomen je močno povezan z dejstvom, da so gospodarski motor Slovenije izvozna podjetja, ki so velikokrat v teh manjših mestih. Tem podjetjem primanjkuje domače delovne sile, zato delavce iščejo v tujini. Takšna primera sta na primer Idrija in Izola, kjer je v zadnjih letih precej prekarne delovne sile iz tujine. Kot meni dr. David Bole, te podatke potrjujejo tudi osebne izkušnje: »Nedavno sem bil kot turist na Goričkem. V eni izmed vasi sem srečal več družin, ki so bile najverjetneje iz Indije. Kasneje sem izvedel, da so to delavci iz Murske Sobote in Moravskih Toplic, kjer delajo v strežbi. Podjetja jim priskrbijo bivališča tudi po vaseh in jim organizirajo avtobusni prevoz na delo.« Statistika kaže, da so občine na Goričkem – Puconci, Gornji Petrovci in Šalovci – vse pridobile prebivalce na račun priseljevanja iz tujine.
Nenavadni in tipični primeri manjših mest
Če je na eni strani Ljubljana, ne zgolj v mejah mestne občine, ampak kot funkcionalna regija v celoti, izredno močno gospodarsko in upravno središče, je po drugi strani za Slovenijo značilna tudi precejšnja razpršenost naselij. Ta mesta imajo kljub svoji majhnosti pogosto značilne urbane vzorce selitev, razvoja in tudi precej mestnih težav.
Podjetja v teh krajih privabljajo novo delovno silo iz tujine, pri čemer pa ti velikokrat prekarni delavci pogosto bivajo v zelo slabih pogojih. Kot je razložil David Bole, je dober primer tega Ajdovščina v Vipavski dolini: »Novi delavci nimajo kje živeti, zato se naseljujejo v zgodovinska središča malih mest, kjer je stanovanjski fond slabši. V Ajdovščini se stari prebivalci vse bolj selijo v predmestje, stanovanja v središču pa se oddajajo v najem. V enem dvosobnem stanovanju je lahko natlačenih tudi deset delavcev, ki živijo v izrazito slabih razmerah. Vse to vodi tudi do političnih nesoglasij in nestrpnosti.« Kot še dodaja, je Ajdovščina primer mesta, kjer se teh težav precej dobro zavedajo in poskušajo razvijati ne samo klasično infrastrukturo, ampak tudi mehko oziroma družbeno infrastrukturo, kot so na primer prostori za druženje, vrtci in šole.
»Čeprav v Sloveniji stereotipno ne maramo mest, imajo ta manjša lokalna središča, ki niso videti zelo urbana, izrazito urbane probleme. Dogaja se segregacija prebivalstva, primanjkuje družbene infrastrukture za vse te različne skupine prebivalstva,« je problematiko razložil Bole. Primerov takšnih krajev je precej: Izola, Trbovlje in nekoliko večji Kranj.
Zelo zanimiv je tudi primer Idrije, ki ima na videz izredno nasprotujoče si statistične podatke. »Idrija je primer, ki smo ga raziskovali. Ima dve izredno mednarodno uspešni podjetji, Hidrio in Kolektor, a po vseh kazalnikih število prebivalcev Idrije že vrsto let upada. Hkrati pa so nam tam mladi povedali, da je njihov največji problem iskanje stanovanja, kar je bil tudi glavni razlog, da so se izseljevali. Spraševali smo se, kako je mogoče, da ni stanovanj, če pa Idrija izgublja prebivalstvo,« je poudaril Bole. Ugotovili so, da je pomemben razlog za to situacijo dejstvo, da lokalna industrija najema veliko število agencijskih delavcev, ki v kraju praviloma nimajo niti prijavljenega prebivališča. Agencije, ki zagotavljajo te delavce, imajo v Idriji stalno najete nepremičnine za njihovo bivanje. Drugi razlog je stanje starega stanovanjskega fonda, ki ga je zaradi različnih razlogov pogosto drago obnoviti in prilagoditi sodobnim bivanjskim potrebam. Kot še dodaja Bole, je Idrija posebej izrazit, a še zdaleč ne edini kraj s takšnimi pojavi. »Naša ključna ugotovitev v teh krajih je bila, da obstaja del ekonomije, ki ga številni statistični podatki niti ne zaznajo,« je povedal Bole.
Zaljubljeni v zeleno
Če so to razmeroma novi pojavi v slovenskih mestih, tako majhnih kot velikih, pa je razmeroma močna podeželskost Slovenije pogojena tudi z dolgo zgodovino. Do dvajsetega stoletja mest na območju današnje Slovenije skoraj ni bilo, velik del mestnega prebivalstva pa je bil nemško govoreč in je po prvi svetovni vojni v precejšnji meri zapustil novo državo.
Kot je povedal Stanko Pelc, v Sloveniji tudi nismo imeli tipične industrializacije v velikih tovarniških mestih, ampak so se industrijski obrati pogosto pojavljali zunaj mest. »Pogosto izpostavim primer kamniškobistriške ravnine. Tu so prve tovarne zrasle ob umetnih vodnih kanalih, ki so tekli vzporedno s Kamniško Bistrico. To so bile vasi in ljudem iz okoliških krajev, ki so hodili tja delat, se ni bilo treba preseliti v mesta. Selili so se tisti, ki so bili predaleč v hribih, in še to ne nujno v mesta,« je povedal Pelc.
»Glavno merilo za selitev je, ali ima človek možnost priti v 'normalnem' času v službo. Koliko znašata ta 'normalni' čas in razdalja, pa je pogojeno družbeno ter s transportnimi možnostmi,« je še povedal Pelc, pri čemer je opozoril na čas, ki so ga ljudje danes pripravljeni vsakodnevno preživeti v avtomobilu na poti v službo.
Da je poselitev odvisna tudi od kulturno pogojenih vrednot v skupnosti, ugotavljajo tudi raziskovalci prostorske sociologije, ki ugotavljajo, da v povprečju nimamo radi mest. Raziskave preferenc zaposlenih glede tega, kaj iščejo v svojem bivalnem okolju, so pokazale, da je v Sloveniji najbolj cenjena vrednota zeleno okolje. To velja tako za urbana kot podeželska okolja in odstopa od drugih evropskih držav, kjer mestni prebivalci pogosto izpostavljajo dostopnost javnih prostorov, kulturnih ustanov in možnosti za druženje.
Ta kulturna značilnost Slovenije je pomembno gonilo razraščanja urbanih krajev v predmestja, čemur pravimo proces suburbanizacije. Kot je izpostavil Bole, je posebnost Slovenije, da imajo takšna suburbanizirana zaledja ne samo večja mesta, ampak tudi manjši kraji: »Ajdovščina bi bila drugod po Evropi čisto na koncu mestne hierarhije, v Sloveniji pa ni. Nekatere vasi v njeni okolici, kot so na primer Budanje, so danes dejansko primestno zaledje Ajdovščine.«
Pomemben dejavnik razpršenosti poselitve so tudi dejanja države in lokalnih oblasti. Slovenske občine so v svojih prostorskih načrtih praviloma omogočale razraščanje naselij. Posebej pomembno pa je povračilo stroškov prevoza na delo. »Smo ena redkih držav, kjer delavci dobijo plačano pot na delo, kar pomeni, da se ljudem splača voziti na delo. V nekaterih redkih državah so delavci upravičeni do določenih davčnih olajšav, v Sloveniji pa za pot dobimo celo denar, ki ga plača delodajalec,« je povedal Bole, ki meni, da je to nadomestilo precej pomemben dejavnik pri razraščanju naselij in selitvah v okolice večjih gospodarskih središč.
Ne preseneča niti izredno visoka stopnja uporabe osebnega avtomobila. Slovenija je sploh prva med državami EU po deležu proračuna gospodinjstev, ki ga namenijo za nakup osebnih vozil, ter ena najbolj motoriziranih držav v Evropi. Hkrati je Slovenija na repu držav po deležu denarja, ki ga namenimo za javni prevoz.
Vpliv avtocestnega križa
Lastni prevoz ljudem omogoča, da živijo ne samo daleč od delovnega mesta, ampak tudi razmeroma daleč drug od drugega. Te vsaj deloma kulturno pogojene preference je še okrepila gradnja avtocestnega križa. Potek avtocest močno zaznamuje poselitvene trende v zadnjih desetletjih. Kot že omenjeno, je gradnja avtocest, ki se križajo na ljubljanski obvoznici, naredila prestolnico zelo dostopno iz krajev v okolici Ljubljane. Prav ti kraji pa imajo v zadnjih desetletjih največji prirast prebivalstva.
Zanimiv miselni eksperiment je zato razmislek, kaj se bo zgodilo s poselitvijo okoliških krajev ob izgradnji tretje razvojne osi, ki naj bi v smeri sever–jug segala od Koroške do Bele krajine. Maruša Goluža z Geografskega inštituta Antona Melika pri ZRC SAZU meni, da je to zelo odvisno od tega, kako bodo občine izkoristile nove priložnosti. Na to pa so najbolje pripravljeni tisti kraji, ki že imajo industrijsko bazo: »Če bo mestom, kot so Slovenj Gradec, Dravograd in Velenje, uspelo ohraniti že obstoječa podjetja in s prostorsko politiko omogočiti prihod tudi novim, lahko pričakujemo, da se bodo ljudje tja preselili.«
Manj optimistična je glede krajev ob predvideni trasi tretje osi, kjer se prebivalstvo izrazito zmanjšuje, kot je na primer Bela krajina. V takšnih regijah lahko gradnja prometne povezave pogosto pripelje do še hitrejšega praznjenja. Stanko Pelc je glede tretje razvojne osi opozoril tudi, da bo ta zelo verjetno pritegnila precej tranzitnega prometa.
Manjkajoče regije
Ena najbolj izstopajočih posebnosti Slovenije je predvsem odsotnost močnih regionalnih središč, kar izhaja iz upravne ureditve države, ki pozna zgolj lokalno in državno raven uprave, ne pa regionalne. Kot poudarjajo vsi sogovorniki, številne dinamike razvoja mest in poselitve izhajajo prav iz dejstva, da nimamo regij kot vmesne politične stopnje. Po eni strani so se zato razvila močna lokalna središča, ki imajo glede na svojo velikost precej pomembno upravno in storitveno vlogo za prebivalstvo, saj so v teh krajih zdravstvene ustanove, domovi za starejše, upravne enote in podobno. Po drugi strani pa Ljubljana zaradi šibkih regionalnih središč nima nobenega pravega protipola, razen deloma Maribora.
Ob manku regij in s tem regionalnih prestolnic so njihove vloge tako prevzeli Ljubljana na eni strani in manjši kraji na drugi. To ima negativne in pozitivne posledice. Med pozitivne lahko po Boletovih besedah uvrstimo dejstvo, da so lokalna središča postala na primer sidrišča poselitve na območjih, ki izgubljajo prebivalstvo: »Če ne bi bilo Osilnice in Kočevja, bi se jug Slovenije povsem izpraznil.« Po drugi strani pa je takšna razpršenost pogosto ekonomsko neupravičena, problemi, ki bi se morali reševati skupno, pa se rešujejo parcialno. Razpršena poselitev zahteva razvejano cestno in komunalno infrastrukturo, manjši kraji pa imajo tudi manjše gospodarsko zaledje, ki bi omogočilo vzdrževanje prebivalcem potrebnih storitev, kot so banke in pošte. Del teh stroškov nosijo prebivalci razpršenih naselij sami, najbolj izrazito prek stroškov prevoza. Precejšen del pa nosi celotna družba z gradnjo infrastrukture in v slovenskem primeru posredno tudi s sistemom povračila stroškov prevoza na delo.
Kot je razložil Stanko Pelc: »Vsi bi radi, da prebivalstvo ostane. A zavedati se moramo, da vsa območja niso primerna za tako gosto poselitev, kot jo imamo. Nekatera območja, ki so danes kmetijska, zaradi geografskih značilnosti ne morejo biti konkurenčna na trgu, zato jih je treba podpirati s subvencijami. Prav tako ni zaželeno, da se ljudje toliko vozijo. Zato bi se morali večkrat vprašati, do kakšne mere je to smiselno in kakšna bi bila optimalna poselitev nekega območja.«