Jugoslovanska ideja je bila med Slovenci že dolgo živa, vendar je bilo ob koncu vojne vprašanje, ali naj pride do združitve južnih Slovanov, vse manj pomembno. Veliko pomembnejše je postajalo vprašanje, kakšna bo ta skupna država. Bo to skupnost enakopravnih narodov ali država, v kateri bo zaradi svoje velikosti, vojaške moči in dinastične tradicije prevladovala Srbija? Strahovi niso bili brez podlage. Slovenci so bili številčno majhen narod na skrajnem severozahodu prihodnje države, njihova dežela pa je ležala med nemškim in italijanskim prostorom. Posebej negotova je bila prihodnost Jadrana. Italija je imela svoje interese na vzhodni obali morja in nihče ni mogel vedeti, koliko slovenskega in hrvaškega ozemlja bo nova država sposobna obdržati. Ob tem se je zastavljalo tudi gospodarsko vprašanje: ali bo nova, razmeroma majhna država lahko samostojno živela in tekmovala z veliko močnejšimi sosedami? Zato se je v zadnjih tednih monarhije pojavljala tudi misel, da bi bilo mogoče slovenski narodni razvoj zavarovati znotraj prenovljene in bolj demokratične Avstrije. Toda čas za takšne načrte je neusmiljeno mineval. Razpad stare države je postajal hitrejši od vseh načrtov za njeno preoblikovanje. Hkrati se je vse jasneje kazala tudi druga možnost: samostojna in suverena Jugoslavija, ki bi sama odločala o svojih odnosih s sosedami. Pri tem ni šlo le za politično ureditev, temveč tudi za vprašanje, kako povezati različne gospodarske in geografske interese narodov nekdanje monarhije. Jugoslavija bi imela Jadran, njeno naravno zaledje pa bi segalo globoko v podonavski prostor. Toda sredi oktobra 1918 prihodnost še ni bila dokončno zapisana.
Jugoslavija – ali Velika Srbija?
Časovne razmere so tako dozorele, in hitro dozorele, da se bo v bližnji prihodnosti naše jugoslovansko vprašanje res odločilo tako ali tako.
S tresočim srcem se bližamo temu zgodovinskemu trenutku, ko se bo usoda Jugoslavije odločila morda za stoletja. (…)
Nekdo, ki precej dobro pozna Jugoslovanske razmere, je rekel: »Mi gremo v temo!« Nevarna stvar, da bi usodepolen korak res storili – v temi. Zadnji čas je, da objektivno vprašamo: Kaj nam bo dala Jugoslavija – in kaj nam obeta Velika Srbija.
Velika Srbija? Reda malo, ker Srbi še sami sebe niso znali vladati. Spominjamo le na večne belgrajske homatije, zapore in umore. Prostosti od Srbov ne pričakujemo. Nemškega jarma bi se znebili, a naložili druzega na vrat. (…) Mi bi ostali na periferiji, zagozdeni in obdani od meja tujih držav, laške in nemške, kakor navlašč, da v vojski pridemo prvi na vrsto. In ali bodo mogli, in koliko časa bodo mogli ohraniti naše kraje, posebno pa jadransko primorje v svoji posesti? Sodimo, da le malo časa. Še Avstrija, ki ima močno brodovje, je težko kos laški mornarici. Kako bi se mogla braniti Srbija, ki nima sedaj niti jednega čolna na morju? (…)
Kaj bomo od Srbije dobili v gospodarskem oziru? Bojimo se, da bodo »planinski« Hrvati, bivajoči v zadnjem kotičku Velike Srbije, ločeni od jugoslovanskih in srbskih središč, pozabljeni pastrki. Slovensko ljudstvo stoji sedaj kulturno višje kakor hrvaško in srbsko; ni verjetno, da bi pozneje od Srbov veliko profitirali. Lega slovenskih dežel pa je taka, da je navezano na jug – Trst, in sever – Avstrijsko zaledje. Sosedje se po navadi ne ljubijo, ali potrebni in koristni so si vse jedno... kaj pa v verskem oziru? Če bi bili Srbi katoličani bi bilo marsikaj drugače; srbsko pravoslavje je za Srbe politična coklja. Koliko lepšo prihodnjost bi imeli, če bi se združili s katoliško cerkvijo; a tega ni pričakovati zbog srbskega fanatizma – Srb sovraži, kar je katoliško. Pričakovati je, da bo Srb tudi v povečani državi kazal svojo bizantinsko oholost, kakor jo kaže sedaj v Bosni napram katoličanom; državno oblast bo protežiralo le pravoslavje. (…)
Za Veliko Srbijo se katoliški Slovenci ne moremo ogrevati, in se ne bomo. Še največ reda, trajnejšega miru, blagostanja in kulturnega razvoja, verske svobode in verskega življenja pričakujemo v okrilju Avstrije, samo, da se nam zagotovi narodne prostore in narodni razvoj v avtonomni avstrijski Jugoslaviji.
Resnica, 12. oktobra 1918
Jugoslavija zajamčena.
Iz posebne izdaje »Domovine«, ki smo jo napravili pretekli ponedeljek za naročnike in kupovalce »Domovine«, je razvidno, da je Jugoslavija zagotovljena. Manifest avstrijskega cesarja Karla, ki ga je izdala dunajska vlada pod pritiskom Wilsonovega odgovora na mirovno prošnjo Avstro-Ogrske, priznava vsem narodom monarhije pravico do samoodločbe in do ustanovitve lastne države. Ameriški predsednik Wilson pa je s svojim odgovorom Avstro-Ogrski naznanil, da se z njeno vlado ne pogaja in da naj se ona obrne na Čehe in na Jugoslovane, ki ji bodo povedali, pod kakšnimi pogoji se bodo osnovale njihove neodvisne in samostojne države. Wilson je pa tudi sporočil, da je tako Amerika, kakor ostala ententa že priznala opravičenost češko-slovaške in jugoslovanske države.
Domovina, 25. oktobra 1918
Izolirana Jugoslavija ali Zedinjene države.
Govori in piše se o samostojni Jugoslaviji v smislu popolne ločitve od dosedanje državne zveze pa tudi od dinastije. To je v gotovi meri istovetno z izoliranjem Jugoslavije. Izolacija ima svoje solnčnate in senčnate strani. (…) Bati se je, da si Italija takoj osvoji komercijelno prvenstvo na jadranski obali. To prvenstvo pa ne bo od danes do jutri, ker bo Italija dosti močna, da je trajno obdrži. (…)
Nerazmerno ugodnejša je pozicija jugoslovanske države kot ena Podunavskih Zedinjenih Držav. K tem Podunavskim Zedinjenim Državam štejemo vse tiste narodne države, ki se izcimijo iz sedanje habsburške monarhije. Ni dvoma, da so te države ekonomsko močno navezane ena na drugo. Večstoletno skupno življenje je ustvarilo vezi, ki ostanejo tudi potem, ko izgine sedanji državni ustroj z vsem svojim neslanim birokratskim aparatom, sploh ko izgine vse, kar je narode sistematično odtujevalo državi.
Jugoslavija je v glavni stvari morska obala te podunavske skupine. Ostalo je zaledje. Neka organična državnopravna zveza obale z zaledjem bi dala Jugoslaviji uprav sijajno pozicijo v označeni skupini. Lahko se reče, da bi v doglednem času Jugoslavija zamogla doseči uprav prominentno vlogo v teh Zedinjenih državah. (…)
Resnica, 26. oktobra 1918
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si