Hamza svojih pravih staršev nikoli ne bo poznal. Ubili so jih med izraelsko vojno v Gazi. Gospa Rubaie je prevzela skrbništvo nad svojim nečakom po smrti njegovega očeta Omarja Al Rubaieja. In Hamza ni bil prvi, za katerega skrbi, kot da bi bil njen sin. Tudi pokojni oče Hamze s svojima dvema bratoma je bil med skrbniškimi otroki Mahe.
Vzgajala jih je skupaj s sestro Hurijo, potem ko so njihovega očeta leta 2008 ubili v vojni v Gazi, njihova mama pa se je ponovno poročila. Da je mali Hamza še živ in lahko Maho nežno kliče mama, je moral imeti veliko srečo. Rodil se je namreč na dan, ko sta umrla njegova prava starša.
Bilo je dobro leto po smrti njegovih bratov in sester, ki jih nikoli ne bo poznal. Osemletna Dima, šestletni Anas in triletni Mohamed so umrli v izraelskem napadu, ko so se igrali doma, v svoji hiši v Gazi.
Mama in oče, ki sta čudežno preživela, sta zapadla v globoko žalovanje, a medtem je vzniknila tudi želja po novih otrocih. Hamzova prava mama Diana je spet zanosila, a rojstva svojega četrtega otroka ni dočakala. Še enkrat jih je doletela tragedija.
V še enem izraelskem napadu je bil zadet njihov šotor. V devetem mesecu visoko nosečo in težko poškodovano Diano so skupaj s hudo ranjenim Omarjem prepeljali v bolnišnico. S carskim rezom jim je uspelo rešiti le Hamzo. Odtlej je fantič, ki je imel ob rojstvu še težave z dihanjem, v Mahini oskrbi. Kljub vsem naporom, ki jih terja skrb za dečka, je njegovo življenje in njegov nasmeh največja sreča zanjo.