Preprečena kandidatura Tanje Fajon za posebno predstavnico EU za Sahel je še enkrat razkrila, da politični revanšizem v Sloveniji ne pozna meja. Ozkoglednost, kdo bo koga kako močno, je nacionalni šport, ki morda ugaja egom, a škodi nacionalnim interesom. Čeprav je vedno znova skorajda kot ljudska pesem opevano geslo, da si država na najvišjih mestih v mednarodnih institucijah, še posebno v Evropski uniji, želi svoje ljudi, te želje ostajajo zgolj pravljica, ki pogosto ne prinaša srečnega konca.
Nekoč je v Sloveniji, morda tudi zaradi zanosa ob vstopu države v Evropsko unijo, veljalo, da je služba v evropskih institucijah nekaj posebnega. Posamezniki so se po lastnih večmesečnih pripravah, guljenju evropskega ustroja, spoznavanju aktualnih političnih zadev in piljenju tujega jezika prijavljali na natečajne izpite za vstop v sistem stalnih zaposlitev pri evropski komisiji, poimenovan concours (konkur). Iskali so službe v evropskih institucijah z drugačnimi izzivi od nacionalnih, drugačnim delovnim okoljem in ne nazadnje tudi boljšimi plačami kot doma. Dobri dve desetletji po vstopu Slovenije v Evropsko unijo država sploh ne ve, kje vse v komisiji sedijo njeni državljani – največji adut, ki lahko v neformalnih stikih svoje sogovornike na ministrstvih opozorijo na stvari, ki bi utegnile biti v državnem interesu. Seveda je takšno početje glede na pravila evropske komisije neprimerno, saj morajo njeni uradniki delovati v interesu celotne evropske skupnosti, ne pa v partikularnem nacionalnem interesu. Toda – roko na srce – to počnejo vsi. Države, ki ne znajo izkoristiti svojih rojakov v institucijah, težje uresničujejo tudi lastne interese. Kadrovski bazen pa je trenutno že precejšen: v evropski komisiji je na različnih ravneh zaposlenih 358 Slovencev, v evropskem parlamentu pa 132 zaposlenih uradnikov in začasnih uslužbencev – specializiranega osebja na podlagi pogodb za določen ali nedoločen čas.
A da bi sploh lahko izkoristili te ljudi, morajo ti najprej dobiti službe. Postopki pridobivanja službe v evropskih institucijah se pogosto razlikujejo. Za nižje uradniške položaje v evropski komisiji ali evropskem parlamentu obstajajo različna pravila in razpisi, ki so lahko odprti, polodprti ali zaprti zgolj za zaposlene v institucijah. Kot poudarjajo pri evropski komisiji, postopke izbora in zaposlitev urejajo kadrovski predpisi za uradnike Evropske unije. »Zaposlitve uradnikov so predvsem meritorne, saj je treba za zaposlitev izpolnjevati pogoje in prestati zunanji ali notranji natečaj. Zaradi zagotavljanja čim večje uravnoteženosti med svojimi zaposlenimi pa ima komisija med pravili, ki urejajo zaposlovanje in kadrovsko politiko, sprejete tako imenovane okvirne deleže. Ti so kazalnik vsaj minimalne zastopanosti vsake države članice med zaposlenimi v evropski komisiji. Okvirni delež za Slovenijo je s 1. januarjem 2026 1,09 odstotka zaposlenih,« so pojasnili pri evropski komisiji.
Osebni zaposlitveni projekti
Kar zadeva Slovenijo, je res pogosto tako, da je zaposlitev posameznikov v evropskih institucijah njihov osebni projekt. Države, ki bi lahko na različne načine pomagala svojim ljudem priti na ustrezne položaje, ni nikjer na vidiku. Povsem druga zgodba je potegovanje za najvišja komisarska mesta vsakih pet let. Takrat se v neformalnih pogovorih s kandidatom ali kandidatko za predsednika oziroma predsednico evropske komisije pogaja o potencialnih resorjih. To je najvidnejši državni vpliv, pogosto pomešan tudi z vplivom političnih skupin na bruseljsko kadrovanje. Drugi poskusi vplivov držav na kadrovanje so bolj prikriti, a se dogajajo.
Slovenija brez strategije
Ko se pogovarjamo s slovenskimi zaposlenimi v evropskih institucijah, pogosto slišimo, da so se do svojih služb dokopali z lastnim delom. Države ne omenjajo. Pomoč pa bi vendarle bila mogoča. »Posamezniku država lahko pomaga pri šolanju oziroma pri pripravi na konkur, se pravi na uradni natečaj, da se človek zaposli v evropski komisiji. Tukaj lahko država res veliko naredi, ker je težko priti v institucije,« ocenjuje Jug-Jeršetova. Zdaj takšni tečaji pomoči obstajajo, šele od leta 2020 pa jih izvaja upravna fakulteta, ki se jih je lotila na lastno pest. A kot opozarja Nikolić, je uspešnost Slovencev na izbirnih postopkih, ki jih vodi Evropski urad za izbor osebja (EPSO) za zaposlitev v institucijah Evropske unije, katastrofalno nizka. »Nižja je od evropskega povprečja. Uspe manj kot enemu odstotku prijavljenih kandidatov. Če država tega, da je 99 odstotkov slovenskih kandidatov neuspešnih, ne prepozna kot težavo in tega ne naslovi, potem se sploh težko pogovarjamo o razlogih za takšno stanje, kot ga imamo. A ti podatki niso skrivnost. Država se jih dobro zaveda,« pravi Nikolić.
Različni pristopi držav
Jug-Jeršetova kot eno izmed orodij, kako spodbuditi ljudi k delu v evropskih institucijah, opisuje kar pristop spodbujanja potencialnih kandidatov, da se pripravijo na konkur. A težava ne tiči zgolj v tem, da takšnega spodbujanja ni, temveč jo je mogoče najti tudi drugje. »Pri nas na predstavništvu evropske komisije v Sloveniji pa opažamo, da ni dovolj interesa, da bi se ljudje prijavljali za službe v evropskih institucijah, ker je kakovost življenja doma dobra. Na upravni fakulteti sicer obstajajo tečaji, kako bolje opraviti konkur. Ampak za to mora obstajati tudi interes. Država članica bi lahko bolj spodbujala kroženje možganov. Tisti, ki gredo v institucije, se lahko namreč tudi vrnejo. Zaposleni v institucijah lahko vzamejo daljši neplačani dopust in pridejo potem v Slovenijo delit svoje znanje. Če ima človek v Sloveniji izjemno dobro in zanimivo delo, bi se gotovo veliko Slovencev tudi vrnilo. Ni namreč vse v plači,« je prepričana vodja predstavništva evropske komisije v Sloveniji.
Italijani najštevilnejši, Irci najbolj strateški
Med več kot 30.000 zaposlenimi v evropski komisiji je na prvem mestu držav z največ svojimi zaposlenimi državljani Italija, čeprav je odstotek njenih zaposlenih pod sorazmernim deležem italijanskega prebivalstva v EU. Kaj torej Italija počne bolje kot Nemčija in Francija, ki za njo zaostajata, in seveda tudi kot Slovenija? »V institucijah je med zaposlenimi ta čas res 14,2 odstotka Italijanov. Res jih je največ, čeprav Italijani niso najštevilnejši narod Evropske unije. Njihov delež med zaposlenimi v evropski komisiji pa je povezan tudi s tem, da se Italijani množično prijavljajo na konkur. Marca letos je bil spet po dolgem času splošni konkur. Za 750 delovnih mest se je prijavilo 175.000 ljudi, od teh pa jih je bilo kar 80.000 Italijanov. To je pomenilo, da so imeli tudi večjo možnost, da pridejo do zaposlitve. Od Slovencev se jih je prijavljalo 434 in upamo, da bodo tudi uspešni,« pojasnjuje Jug-Jeršetova.
Med aktivne države pri neformalnem iskanju zaposlitvenih priložnosti za svoje državljane ne sodi zgolj Italija. Za odlične kadrovnike veljajo tudi Francozi, ki jim uspe spraviti njihove ljudi na ključna delovna mesta. Med najbolj strateške države glede kadrovanja pa zdaj spada Irska, razlaga Sabina Lange. »Ko so leta 2013 ugotovili, da so nezadostno zastopani, so spremenili svoj pristop. Francija se klasično uvršča med strateške države, ker identificirajo svoja prednostna področja in pomagajo v vseh korakih postopka izbire. Tudi Nizozemska je zelo aktivna, enako Danska. Preostale nordijske države, ki so prav tako nezadostno zastopane, so aktivnejše v zadnjih letih, vendar ne enako in ne tako strateško, pomagajo pa sistematično kandidatom iz svojih držav, kot tudi Avstrija, ki se je prav tako znašla na seznamu nezadostno zastopanih. Večina preostalih držav pa deli informacije, bolj ali manj aktivno, ene tudi z občasno organizacijo priprav na preizkuse znanja v različnih fazah.«
Po opravljenem sprejemnem oziroma presejalnem izpitu (konkur) je vsako napredovanje posameznikov v evropskih institucijah razmeroma neodvisno od države članice. Kljub temu možnosti države tudi v tej fazi karier evropskih uslužbencev za pomoč svojim državljanom še niso izčrpane. »Država članica lahko ustvarja neformalne priložnosti in obvesti posameznike, na kakšna delovna mesta se lahko ljudje prijavljajo. Država lahko torej usmerja posameznike v področje, ki bi bilo mogoče bolj zanimivo zanjo,« pravi Jug-Jeršetova. Od 358 Slovencev, zaposlenih v institucijah, jih je 161 tako imenovanih administratorjev. »Trenutno imamo več kot polovico ljudi zaposlenih v prevajalstvu, tolmačenju, raziskavah in komunikacijah. Na področju oblikovanja politik pa je razmeroma malo ljudi. Tukaj lahko država, če ima prave neformalne povezave, usmeri posameznike v področja, ki bi bila dobra tako za Evropsko unijo kot tudi za državo Slovenijo,« je prepričana.
Brez tabele ne gre
Težava, da Slovenija ne zna izkoristiti svojega kadrovskega potenciala v evropskih institucijah ali ga bolj strateško načrtovati, je ob pomanjkanju vizije povezana tudi z logističnimi vprašanji. Krepka organizacijska težava je, da ne obstaja skupen seznam, kateri Slovenci so zaposleni na določenih delovnih mestih v evropskih institucijah. Na stalnem predstavništvu Slovenije v Bruslju takšnega seznama ne morejo narediti, ker evropska komisija takšnih podatkov zaradi varstva zasebnih podatkov ne daje.
Pred dobrim desetletjem so slovenski zanesenjaki, zaposleni na evropski komisiji, iz osebne želje po povezovanju Slovencev to tabelo sicer že naredili. Gonilna sila zanjo je bila prav Jerneja Jug Jerše, sedanja vodja predstavništva evropske komisije v Sloveniji. »Naredili smo neformalen popis, kje so naši kolegi. To je bilo zahtevno delo, ki smo se ga lotili prostovoljno. Pred korono smo se nato redno dobivali in imeli srečanja o različnih vsebinah, kjer so naši kolegi predstavljali svoje delo. Hkrati smo preostali s tem imeli možnost, da se družimo z drugimi Slovenci in tudi podrobneje spoznamo njihovo delo. Dobili smo torej odlično priložnost, da se je slovenska skupnost malo bolj povezala,« se spominja Jug-Jeršetova. Kot razlaga, se je povezovanja Slovencev zdaj v Bruslju lotila tudi komisarka za širitev Marta Kos. »Če bi se komu dalo nadaljevati to, predvsem vsebinsko povezovanje, bi bilo to res veliko bogastvo. Za Slovenijo je pomembno, da imajo atašeji na stalnem predstavništvu v Bruslju dober pregled vseh svojih kontaktov v institucijah. Tako namreč lahko pomagajo z marsikatero (sicer javno) informacijo in pomagajo tudi razložiti, kaj in kdaj prihaja ter na kaj je treba biti pozoren,« pomen poznavanja slovenskih rojakov v evropskih institucijah opisuje Jug-Jeršetova.
Evropski uradniki morajo sicer delovati nepristransko, v interesu evropske skupnosti. Vendarle je nacionalne klobuke včasih težko odložiti. Redke so raziskave, kako evropski kadri prevzemajo tudi evropsko miselnost. Dr. Sabina Lange opozarja, da tovrstne opravljene raziskave kažejo na zanimive premike v razumevanju svoje in vloge komisije med uslužbenci. »Zgodnejše raziskave kažejo na to, da so se komisiji pridružili v večji meri tisti, ki so že v osnovi verjeli v vedno tesnejše povezovanje in v smer federalne EU, ti pogledi pa so se med profesionalno kariero še okrepili. Te raziskave so ovrgle sume, da naj bi uradniki na komisiji zasledovali cilje svojih držav, pač pa so pokazale, da se višji uslužbenci identificirajo s komisijo, spoštujejo neodvisnost in se vidijo kot promotorje evropske integracije. Kljub temu pa so študije pokazale na odtenke v odnosu do razmerja med državami in institucijami in do prihodnosti integracije. Ampak ti odtenki so bili bolj pogojeni z nacionalnim kontekstom in tradicionalnim odnosom te države do integracije kot pa vezani na konkretno vlado in lojalnost do nje,« razlaga Langejeva.
Že raziskava iz leta 2008 in 2009 je pokazala na ključno spremembo, da je namreč služba v komisiji postala profesionalno uradniška, bolj podobna preostalemu uradništvu, pri katerem uslužbenci bolj pragmatično gledajo na njen odnos z državami članicami. »V študiji so zaposleni v komisiji razdeljeni v tri skupine: eni vidijo komisijo kot supranacionalno vlado, drugi kot pragmatičnega akterja, ki pluje med supranacionalnostjo in medvladnostjo, in tretji kot institucijo v službi držav članic. Pomembno je, da uslužbenci na svojo službo gledajo bolj profesionalno in manj mesijansko. Nacionalni kontekst, okrepljen, če je uslužbenec prej delal nacionalni administraciji, še naprej močno vpliva na te izbire,« pravi Langejeva.
Polena pod noge
Med različnimi možnostmi zaposlitev v evropskih institucijah obstaja tudi priložnost zaposlitve napotenih nacionalnih strokovnjakov. Njihovo plačo si delita država pošiljateljica in evropska komisija. A tudi za njihovo zaposlitev pogosto v domovini ne obstajajo rožnati pogoji. »Slovenija pri teh napotitvah razmeroma zaostaja. Ko se pogovarjam z uradniki, pravijo, da Slovenija nerada pošilja te strokovnjake, če sodijo med najboljše, češ, zakaj bi jih poslali v Bruselj, če jih lahko doma bolje izkoristimo. Tudi zaradi tega bi se morali veliko bolj opreti na tiste rojake, ki so že v Bruslju, vedoč, da lahko državi ponudijo pomoč,« ugotavlja Jug-Jeršetova. Do enakih ugotovitev je po pogovorih z uradniki prišel Nikolić. »Kakršen koli odliv slovenskega znanja v smislu zaposlitev uradnikov ali funkcionarjev iz Slovenije v evropskih institucijah se s strani državnih institucij ali tam zaposlenih posameznikov pojmuje kot odliv možganov,« na negativno konotacijo želje posameznikov za službe v Bruslju pri državnih organih opozarja Nikolić.
Do tega po njegovi oceni prihaja iz dveh razlogov. Eden je razmeroma majhen kadrovski bazen države, v katerem je politika zelo aktivna pri kadrovanju na visoke uradniške položaje. »V tem malem bazenu potem veliko hitreje pride do dojemanja, da z nekim kakovostnim uradnikom, če bo odšel iz sistema na položaj v Evropsko unijo, državni organ izgubi znanje na tem področju,« pravi Nikolić. Drugi razlog pa je povsem »slovenski«. »Tukaj je tudi zavist, ki je v slovenskem prostoru vseprisotna. Ne zaznavamo je zgolj od ljudi v Sloveniji. Najdemo jo lahko tudi pri ljudeh, ki so že v institucijah. Tako se tudi zgodi, da novi zasledovalci karierne zaposlitve v evropskih institucijah navadno niso deležni neke vidne pomoči pri svojih prizadevanjih,« ugotavlja Nikolić. Še več. Marsikdaj je celo zasledil, da tisti kandidati, ki so bili v natečajnih postopkih za najvišja mesta, niti niso želeli, da bi država kakor koli izvedela za njihove kandidature, niti da bi se kakor koli vpletla: »Vsi imajo slab priokus oziroma veliko nezaupanje do države – do njene intervencije v tovrstnih postopkih.«