Če si bil Boštjan Kolenc iz Medvod, si se bolj bal čefurjev, če si bil Goran Vojnović s Fužin, pa skinov, a to so bile le nianse, princip je bil enak. Tako skini kot čefurji so bili mrkoglede skupinice nepotešenih mladeničev, ki so svoje manjvrednostne občutke skrivali v gručicah in z nasiljem utrjevali svojo samopodobo. Oboji so se najraje spravljali na šibkejše in manj številne in obojim se je bilo pametno v čim večjem loku izogniti. Izogibanje čefurjem in skinom je tiste čase spadalo med najbolj uporabne socialne veščine. Nujno je bilo treba poznati kotičke mesta, kjer so se zadrževali, in ne zahajati tja, če pa si slučajno končal v njihovi bližini, si se moral znajti. In skinom si trdil, da si čistokrvni Slovenec vsaj pet generacij nazaj, mrbit še mau več, a n?, čefurjem pa si rekel: Moj foter je od dol, majke mi moje.
Da si tisti, ki niste gor rasli v devetdesetih, lažje predstavljate skina, si zamislite Žana Mahniča s frizuro Janeza Janše ali pa malo mlajšega Jerneja Vrtovca, kakor želite. Skini so pač imeli radi Slovenijo, niso pa marali migrantov, gejev in Romov, manjše probleme so imeli tudi z emancipiranimi ženskami. In ljubili so red, a le takšen, ki so ga sami vzdrževali.