Njegov najbolj legendarni izum, ki je prestopil meje tedanje Jugoslavije in postal ikona svetovnega industrijskega oblikovanja, je bil modularno zasnovani rdeči kiosk K67, fleksibilni in pozneje serijsko proizvedeni urbani objekt, ki še danes služi različnim namenom in ga najdemo praktično po vsem svetu, od ZDA do Japonske, od Beograda do Moskve. Eden od primerkov je od 70. let naprej del zbirke Muzeja moderne umetnosti v New Yorku (MoMA), eden pa je bil denimo poleti letos obnovljen in vrnjen na Glavni trg v Ljutomer, v mesto, kjer so legendarne kioske nekoč serijsko izdelovali (med letoma 1968 in 1999 je tovarna Imgrad izdelala 7500 kioskov), in zdaj služi kot prostor za mikrogalerijo. V novem stoletju je kiosk ponovno oživel tudi na dveh promocijsko zelo pomembnih dogodkih v New Yorku: na razstavi H konkretni utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji 1948–1980 leta 2018 in kot informativni center na dogodku NYCxDESIGN (NewYork City &Design) na trgu Times Square leta 2019.
Mächtig je sooblikoval sodobno slovensko oblikovalsko identiteto in javni prostor še z drugimi produkti: z oranžnimi avtobusnimi nadstreški euromodul, legendarnimi ljubljanskimi smetnjaki z nostalgijo po predvojnih posodah za odpadke v obliki zelenih žab, oranžnimi stenskimi smetnjaki iz poliestra, telefonskimi kabinami in dušilniki zvoka, nadvse inovativen je bil tudi nadstrešek pred kavarno Evropa. Nadstrešek je temeljil na geometričnih nosilnih strukturah in modularnih principih, ki jih je Mächtig razvijal že v svojih študijskih letih; ključna je bila plastika, ojačana s steklenimi vlakni, kar je takrat predstavljalo tehnološko in vizualno novost v javni arhitekturi. Mächtig svojih zamisli ni samo narisal, ampak jih je pomagal tudi realizirati za trg, tako da je tesno sodeloval s tehnologi. V slovenski prostor je postavil še en pomemben steber – izobraževalni. Z nekaj somišljeniki je kot profesor na današnji Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (ALUO) dosegel, da so zasnovali dva nova oddelka, za industrijsko oblikovanje in vizualne komunikacije.
Prešernovo nagrado za življenjsko delo ste prejeli kot priznanje za svojo ustvarjalno širino in vizionarstvo, kot je zapisala žirija v utemeljitvi nagrade. Se ozirate nazaj po prehojeni poti z zadovoljstvom?Lahko rečem preprosto: da! Res nisem le zasnoval določenih projektov, temveč sem z nekakšno zmogljivostjo te ideje tudi uresničil, v mandatu, ki mi je bil na voljo. Ko sem opravil nalogo, sem se umaknil in prepustil prostor drugim. Seveda sem delal recimo tudi kot menedžer, predvsem pa sem bil vedno vpet v interdisciplinarne in multidisciplinarne time. Tudi svoje nekdanje študente sem učil: »Opravite delo do konca.« Zasnoval sem učni predmet design management in prenašal svoje lastne izkušnje na mladi rod. Veste, pri nas ne ločujemo med zmožnostjo (ability) in zmogljivostjo (capacity). Vsi pa radi kritizirajo. Sam pravim: »Daj, poskusi in uresniči, potem pa se umakni.« Vendar nekateri ne popuščajo in delajo škodo.