Ob tem je seveda vseeno treba dodati, da so vse te naložbe in odločitve praviloma povezane s finančnimi spodbudami. Država to spodbuja z različnimi oblikami subvencij, a zavedati se moramo, da država ni nekaj imaginarnega, temveč denar za te spodbude najprej nekje zbere. Subvencije zagotavlja neposredno iz proračuna, kar pomeni iz zbranih davkov od ljudi. Drugi vir so višje cene elektrike, ki jo plačujemo potrošniki, preko različnih dodatkov na osnovno ceno. Pomemben vir pa je tudi podnebni sklad, katerega sredstva posredno zagotavlja predvsem Termoelektrarna Šoštanj s plačevanjem emisijskih kuponov, kar seveda potem na koncu zopet poravnamo vsi državljani. Investitorji v trajnostni prehod so torej finančno spodbujeni s strani vseh prebivalcev in zanimivo bi bilo videti, koliko bi ti investitorji izkazovali zavezanost k trajnosti, če teh spodbud ne bi bilo.
Električno ravnovesje
Koliko je v tej zavezanosti dejanske ekološke zavzetosti, koliko pa preproste računice, kaj je finančno bolj ugodno, se je lepo pokazalo ob dvigu stroškov omrežnine. Podpore se niso odpravile, bile so samo nižje, a vseeno je bilo prisotnega veliko nezadovoljstva investitorjev v sončne elektrarne. Odziv je potrdil, da je nazivna ekološka zavezanost pogosto bolj finančne narave kot dejanska zavezanost trajnosti. Vsekakor je prav, da podpiramo ta prehod, a priznati moramo tudi dejstvo, da se ljudje in podjetja za te naložbe odločajo prvenstveno zaradi finančnih učinkov in ne toliko zaradi skrbi za okolje. Ko se bomo zanje odločili vsi, bomo morali tudi sami poravnati vse stroške, povezane s tem prehodom. Sama proizvodnja solarne elektrike je res cenejša, a ta prehod je povezan s stroški zagotavljanja nadomestnih virov, ko sonca ni, in vlaganj v distribucijo.
