Po nedavnih volitvah sem čakal, ali se bo zmagovalec volitev zahvalil tistim volilcem, katerih prva izbira je SD ali Levica, pa so vseeno (večinoma že drugič) glasovali za vodilno stranko in predsednika vlade. Ti volilci so ravnali premišljeno, da ne bi povzročili, da obe stranki izgubita status parlamentarnih strank. Takšno glasovanje za Svobodo upravičeno označujemo kot strateško glasovanje, katerega namen je doseči ponovno izvolitev dr. Roberta Goloba za predsednika vlade. Zanimivo je, da je bila tovrstna podpora Janezu Janši na desni sredini tokrat manj izrazita.
Ime kandidata ni pomembno
Pri spopadanju kandidatov za predsednika vlade ima personalizacija osrednjo vlogo, pri izbiri kandidatov za poslance pa zelo majhno. Ne glede na velik pomen tega, kdo bo predsednik vlade, ni sprejemljivo, da se ne priznava pomena personalizacije tudi pri volitvah poslancev. Kako stranke podcenjujejo personalizacijo, izhaja že iz glasovnice za volitve poslancev državnega zbora. Na glasovnici so navedeni najprej zaporedna številka politične stranke, skrajšano ime in logo, uradno ime politične stranke in šele povsem na koncu ime (edinega) kandidata te stranke v volilnem okraju. V ureditvi, ki daje prednost personalizaciji, bi bil vrstni red ravno obraten. Ime kandidata ima danes majhen vpliv na izbiro med političnimi strankami. Iz takega načina oblikovanja glasovnic veje prepričanje, da je pomembno samo, koliko poslanskih sedežev osvoji posamezna politična stranka, ne pa tudi, kakšna je kakovost tistih, ki poslanske sedeže zasedejo. Kot da bi bilo nepomembno, kdo in kako zastopa v parlamentu posamezno politično stranko in njene volilce.