S potico v roki

Ko smo študenti primerjalne književnosti, med katerimi je bila tudi Ignacija Fridl (takrat še ne Jarc), skupaj drgnili klopi v predavalnicah filozofske fakultete, se mi je zdelo, da smo tam zato, ker ljubimo umetnost. Kdor ljubi umetnost, podpira umetnike, saj brez umetnikov ni umetnosti. Brez njih ne bi bilo poezije, romanov in dram, ki smo jih med študijem brali, preučevali, o njih pisali.