Na koncu sporočila piše, da se je objekt na naslovu Trg osvobodilne fronte 9, Ljubljana, dokončno izpraznil teden po ukinitvi enote, tabla policija je izginila in ostali so samo še spomini.
Tako je bilo vse do pred kratkim, ko so buldožerji porušili še samo stavbo, znano tudi po posrečenem podstrešnem oknu, okrog katerega je umetnik naslikal ekran računalnika in iz okna naredil zaslon, kar je bil takrat redek primer uporabnega street arta.
Tako policije kot same stavbe kmalu ne bo pogrešal nihče več, vseeno pa ostaja občutek, da so nam, ki smo bili tako ali drugače povezani z ljubljansko postajo, spet vzeli košček spomina. Ali nemara še veliko več kot le spomin.
* * *
»Spoznaval sem nove ljudi, v glavnem sošolce s fakultete, pravega prijatelja samo enega. Z veseljem sem poslušal nekatera predavanja, prebral sem nekaj zanimivih knjig, preslišal nekaj novih plošč, za vedno sem preklel kavarno Union, se navadil piti pivo v disku FV, včasih me je zaneslo na Postajo, bolj poredkoma, tam sem se nečesa bal – morda ljudi, ki hodijo tja z enim samim namenom; da bi se pretepali,« med drugim zapiše Boštjan Seliškar v svoji izjemni noveli Taksist. Postajo je namenoma napisal z veliko začetnico. Ker zanj to ni bila ena mnogih postaj – bila je njegova in naša Postaja, prava, domača, s priokusom megle, slabega konjaka, ki ti vzame dostojanstvo, smrdljivih cigaret ibar in premočnih drave in morave, postanega piva, kislega fižola s čebulo in nekaj dni starih žemelj.
Skratka, naša Postaja je bila veliko več kot kraj, kjer ljudje čakajo vlake. In Seliškar je imel prav, saj se je na njej res zgodilo nekaj pretepov, ki so nas počasi odgnali s peronov. A še prej smo jo spoznali do obisti. Tako kot moraš spoznati nekoga, s katerim boš preživel preostanek življenja.
Postaja železniške policije je bila dom našega najbolj priljubljenega miličnika z vzdevkom Riđi. Tako kot je v Mostah kraljeval zloglasni Maks, ki smo se ga bali, tako kot so se otroci bali hišnika v osnovni šoli, tako je na štacionu vladal Riđi, ki je s svojo patruljo krožil po peronih in podhodu, ki ga tudi ni več. Tisti, ki smo tiste čase redno gledali nadaljevanko Odpisani, smo se znali dobro vživeti v to igro ilegalcev in okupatorjev naše postaje. Riđi nas je imel posebej rad, saj smo mu jo vedno zagodli. Sami smo imeli sicer občutek, da smo njegova glavna težava in se mora ukvarjati izključno z nami, kar seveda ni bilo res. To smo ugotovili šele dosti kasneje.
Neke jesenske noči, v zgodnjih osemdesetih, sva s prijateljem končala za zapahi te iste železniške postaje milice, kamor naju je spravil kdo drug kot Riđi. Petko je bil dovolj spreten, da je patrulji ušel. Ko je tako razmišljal, kako bi naju spravil iz kehe, je zagledal policijskega psa Runa, ki je šel za svojim nosom in malce zašel s poti. Ravno dovolj, da ga je Primož zvabil k sebi in ga odpeljal za vagone, še preden so ga dohiteli njegovi lastniki. Nemškega ovčarja je najprej zaklenil v enega od kupejev vlaka, ki je bil parkiran na nadvozu, nato pa poiskal patruljo, ki je že besno iskala svojega psa, in zahteval, da iz zapora izpustijo njegova prijatelja; v zameno jim je obljubil, da dobijo nazaj Runa. Izmenjava seveda ni uspela tako, kot si je najin prijatelj želel. Primož je bil deležen pravcate gestapo procedure, na koncu pa jim je le povedal, v katerem kupeju parkiranega vlaka se nahaja kužek. Začuda so nas kaj hitro izpustili. Pa ne zaradi dogovora, ki jim ga je predlagal Petko, prej zato, ker jih je bilo tako sram, da je Runo poslušal popolnega tujca, za povrh pa še punkerja. Policaj je bil sadist, pes pa altruist, je takrat konstatiral naš pankovski prijatelj.
Resnica pa morda le ni bila takšna, kot smo si predstavljali. Vsaj ko gre za Riđega, ki je bil v bistvu pravi policaj za železniško postajo. Urbana legenda namreč pravi, da je imel fotografski spomin; zjutraj, ko je prišel na Trdinovo, je ob kavi najprej pregledal vse tiralice in se nato vozil z mednarodnimi vlaki gor in dol po Sloveniji, upajoč, da bo naletel na kakšnega »wanted mana« s katere od teh tiralic. Spominjam se, da sva se v devetdesetih kar nekajkrat srečala na katerem od vlakov in vedno sem imel občutek, da sem mu posebej sumljiv; navsezadnje sem bil kar nekajkrat njegov gost na železniški policiji. Tudi takrat, ko se je avtobus, poln takratne slovenske intelektualne elite, med katero se je znašel tudi kateri od bodočih osamosvojiteljev, na poti z enega od pesniških nastopov v enem od manjših slovenskih krajev ustavil pred postajo milice namesto na peronu avtobusne postaje. Šofer, ki je moral vso pot nazaj poslušati takšne in drugačne popevke, v katerih se je žalil lik predsednika Tita in njegove komunistične partije, je izpolnil domoljubno dolžnost in nas odpeljal naravnost v zapor. Seveda smo tam naleteli na drugo izmeno železniške policije, ki nam je priredila topel sprejem.
* * *
Tudi sicer je bila postaja na železniški znana kot kazenska enota, v kateri so končali poredni policaji, ki so s svojimi metodami kazili sloves ljudske milice; takšni so se potem pridno znašali nad mladimi, ki so imeli na postaji drugi dom, ali nekakšno zavetišče. Neke jesenske noči v zgodnjih osemdesetih so se tam znašli Andrej Košak, Dušan Bitenc in neznani junak nočne kronike; Riđemu so bili takoj sumljivi, saj je Dule tiste čase hodil okrog s pričesko v barvah jugoslovanske zastave, kar je seveda opazil Riđi in Bitenca skupaj z ilegalcem po hitrem postopku odpeljal na zaslišanje, pri čemer je Košaka pozabil zunaj, ker se je ta med kontrolo dokumentov skrival za njegovim hrbtom. Bila je popolna zmešnjava. Rdečelasi policaj je zaprl punkerja z lasmi v barvah jugoslovanske trobojnice. Tisto noč smo spet enkrat slišali: »Tovariš, stopite malo z menoj!« Tudi sicer je bil to stavek, ki smo ga pogosto slišali iz njegovih ust. Včasih se sprašujem, kje je danes ta naš Riđi. Se še vedno prevaža z vlaki in opreza za liki s tiralic?