Najprej je treba poudariti, da so zgodovinsko gledano denarni socialni prejemki temelj socialne države, ker so bili uvedeni, ko se je izkazalo, da dobrodelnost ne rešuje problema revščine. Temelj socialne države so pravice do socialne zaščite in varnosti in zagotavljanje človekovih pravic s tem, da ljudje avtonomno, po lastni presoji razpolagajo s sredstvi, ki jih prejemajo v obliki denarnih socialnih prejemkov. Poskusi nadzora nad porabo denarnih socialnih prejemkov spodkopavajo temeljna načela socialne države, ker temeljijo na presojah moralne večine o tem, kako bi morali živeti revni in kaj je zanje dovolj dobro. Sicer se to na videz počne v imenu javne morale in obrambe davkoplačevalskega denarja, v resnici pa gre za nadzor nad prejemniki denarnih pomoči, ne da bi zares upoštevali potrebe, ki nastajajo v vsakdanjem življenju. To je med drugim tudi posledica dejstva, da si ljudje, ki imajo dovolj denarja, da lahko zadovoljujejo svoje potrebe, ne morejo zares predstavljati, kaj pomeni revščina.
Revščina je posledica strukturnih značilnosti delovanja države in trga dela, in ni lastna izbira. Vzroki so sistemski in se nanašajo na to, kako države skrbijo za zmanjševanje družbenih neenakosti ali njihovo upravljanje. Pomembno je, kakšen dostop imajo ljudje do resursov, ki ne vključujejo samo denarja, temveč tudi izobrazbo, stanovanje, zdravje, socialno varstvo, kulturo in vključenost v družbo. Pomembno je tudi, kdo se lahko vključi na trg dela, pod kakšnimi pogoji in koliko ter kakšne pravice uživa: med temi je pomembno pravično plačilo za delo, ki preprečuje pojav zaposlenih revnih. Strukturna revščina je torej posledica vzajemnega delovanja družbenih, ekonomskih in političnih struktur, ki posameznikom ali skupinam preprečujejo doseganje enakih možnosti za dostojno življenje. Za strukturno revščino vemo, da je trajna in se pogosto prenaša iz generacije v generacijo. Nastane pa tudi zaradi nenadnih ali nepričakovanih življenjskih okoliščin, kot so izguba zaposlitve, bolezen, nesreča, razveza in smrt (so)hranitelja družine. Ne glede na izvor revščine je za vsako družbo pomembno, da jo rešuje, ker s tem gradi vključujoče skupnosti, ljudem pa zbuja zaupanje, ki je temelj socialnega kapitala, brez katerega ni uspešne in ustvarjalne družbe.
Pomembno se je zavedati, da lahko že ukrep izplačevanja denarnih pomoči v naravi na daljši rok poglobi revščino, ker se plačevanje položnic in naročilnice za hrano omejijo le na del nujnih stroškov, druge potrebe pa ostanejo nezadovoljene. Najbolj problematično je, da se prejemanje denarnih pomoči pogojuje z zahtevami, ki so težko uresničljive (na primer obvezna prisotnost otroka v šoli, saj je odsotnost od pouka lahko tudi posledica sistemskega zatiranja in diskriminacije).
Navedimo še nekaj podatkov o višini denarne pomoči. Osnovni znesek minimalnega dohodka za samsko osebo od 1. aprila 2025 znaša 494,09 evra. Prag tveganja revščine v Republiki Sloveniji po zadnjih podatkih Sursa za leto 2024 znaša 981 evrov na mesec. Tveganju revščine je bilo izpostavljenih 13,2 odstotka oseb, dolgotrajnemu tveganju revščine 7,3 odstotka, tveganju socialne izključenosti pa 14,4 odstotka: deleži so večji kot leto poprej. Po drugi strani se je poslabšalo stanje pri dveh kazalnikih socialne izključenosti od treh (vir: stat.si).
Problematične rešitve glede socialne politike v Šutarjevem zakonu
Glede na smer sprememb gre pri tem zakonu za eno najhujših oblik spodkopavanja socialne države, saj spreminja ravno njeno največjo pridobitev, to je pravico do dostojnega preživetja in avtonomijo pri razpolaganju z denarjem. Na tem mestu se ne bomo ukvarjali z naravo argumentov, s katerimi je politika argumentirala potrebo po teh ukrepih, ker bi odprli novo polje razprav o diskriminaciji in etničnem profiliranju. Jasno je namreč, da ima Šutarjev zakon enake učinke na vse ljudi. Na nevarnosti Šutarjevega zakona smo v stroki socialnega dela opozarjali, še preden je bil sprejet. Žal nam je, da so učinki, na katere smo opozarjali, sedaj tudi nastopili. Opozarjali smo na to, da je temelj socialne države meja socialne varnosti, ki tako upravičencem kot njihovim družinskim članom zagotavlja minimum sredstev za preživetje. Minimum pomeni, da so to sredstva, ki so nujno potrebna za kritje zelo osnovnih stroškov in zadovoljevanje zelo osnovnih potreb. Če ljudje ostanejo brez teh sredstev, je ogrožena njihova eksistenca. Zavedati se je treba, da je pomemben del socialne države tudi v tem, da država z denarnimi dodatki preprečuje, da bi si ljudje morali preživetje zagotavljati z nelegalnim delovanjem. Opozarjamo, da je odpravljanje posledic revščine za državo veliko dražje kot preprečevanje revščine.
Ker je Šutarjev zakon bistveno posegel v možnosti preživetja revnih ljudi s tem, da je sedaj mogoče dolgove izterjati iz denarnih pomoči, je povzročil izjemno stisko mnogim posameznikom, posameznicam in družinam. Že pred sprejemom zakona smo opozarjali na to, da so diskriminatorna prepričanja o zlorabah denarnih pomoči v romski skupnosti odločevalce naredila slepe za dejstvo, da imajo ljudje, ki se preživljajo le z denarnimi pomočmi, velikokrat dolgove, ker denarna pomoč pač ne zadošča za kritje vseh življenjskih stroškov. Posledice sprejetja tega ukrepa bodo torej daljnosežne in bodo prizadele veliko ljudi. Lahko se odpovemo marsikateri želji, hrani pa se je nemogoče odpovedati.
Predlogi
Prepričani smo, da gre pri kršenju pravice do minimuma preživetja za protiustavno delovanje. Tako menimo, da je treba ukrepe s področja socialne politike iz Šutarjevega zakona anulirati, jih preprosto odpraviti, ker spodkopavajo socialno državo, ogrožajo preživetje ljudi in utrjujejo negativna prepričanja in predsodke o prejemnikih denarne pomoči. Razpihujeta se sovraštvo in nestrpnost do revnih ljudi, kar povečuje stigmatizacijo in segregacijo skupin na robu družbe. Razumemo, da se tega ne da narediti takoj, zato je treba poiskati hitre, ustrezne ukrepe za preprečevanje katastrofalnih razmer, ki so nastale po rubežu denarnih socialnih pomoči. To je še toliko bolj nujno, ker se je pokazalo, da je Furs pri rubežu revnih izredno odločen in učinkovit; želimo si, da bi bil enako učinkovit pri rubežu bogatih.
Nujno predlagamo naslednje ukrepe:
– Socialne delavke in delavci se v praksi srečujemo z resničnimi zgodbami ljudi, ki jih je doletel rubež, ki ogroža preživljanje družin z mladoletnimi otroki. Srečujemo se tudi s primeri v celoti zarubljene denarne socialne pomoči in tudi namenske, izredne denarne socialne pomoči. Slednje v praksi pomeni, da je človek prejel izredno denarno socialno pomoč, ki se mora namensko porabiti v 30 dneh po prejemu za namen, za katerega je bila pomoč dodeljena. Prejemnik mora v 45 dneh po prejemu CSD dostaviti dokazilo o namenskosti porabe. Če tega ne stori, mora celoten znesek dodeljene izredne denarne socialne pomoči vrniti v proračun države, ob tem da naslednjih 14 mesecev ni upravičen do prejema nove izredne denarne socialne pomoči. Torej bo moral sedaj prejemnik izredne denarne pomoči isti znesek vrniti v proračun države, ker ga zaradi rubeža ni mogel namensko porabiti. Gre za dvojno kaznovanje, ki bistveno ogroža človekovo zmožnost preživljanja. Predlagamo, da se izredne denarne pomoči v celoti in takoj izvzamejo iz ukrepov, enako pa naj velja za pogrebnine in posmrtnine, ki so namenjene izključno kritju stroškov pokopa sorodnika prejemnika.
– Predlagamo možnost odpisa dolgov. Davčni organ na svoji spletni strani piše o možnosti odpisa, delnega odpisa oziroma obročnega plačila davka za fizične osebe. Glede na navedbe na spletni strani lahko davčni zavezanec zaprosi za odpis, delni odpis ali obročno plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih, če bi bilo zaradi plačila davka lahko ogroženo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Pri tem kljub možnosti obročnega odplačila dolga opozarjamo, da je poseganje v osnovni znesek minimalnega dohodka za posameznika ali družino povezano s tveganjem povečevanja revščine. Obročno odplačilo dolgov bi res omogočilo vračilo dolga državi, hkrati pa bi povečalo tveganje revščine tako posameznikov in družine glede na razmerje med pragom tveganja revščine in osnovnim zneskom minimalnega dohodka.
– Opozarjamo na 8. člen Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti in ga primerjamo z 71. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju. V tem primeru zakon omogoča, da lahko sodišče na dolžnikov predlog ali po uradni dolžnosti popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Pri tem sodišče pridobi obrazloženo mnenje CSD, iz katerega glede na dejansko stanje lahko izhaja, da bi takojšnja izvršba ogrozila preživljanje dolžnika ali njegovih družinskih članov. Vloga CSD je v tem primeru zaščitna in svetovalna. Namen je vzpostavitev in ohranjanje socialne varnosti dolžnika, če bi izvršba ogrozila njegovo osnovno preživetje ali preživetje njegove družine. Pri presoji teh okoliščin ima CSD pomembno vlogo, saj kot strokovna institucija presoja socialni in materialni položaj dolžnika. Mnenje CSD kot osrednjega organa socialnega skrbstva ima v praksi pogosto veliko težo, saj temelji na strokovni presoji in neposrednem vpogledu v življenjske razmere dolžnika. Tako predlagamo, da država 8. člen ZNUZJV razlaga primerjalno z navedenimi določili ZIZ. Na tak način se po naši oceni izvaja vloga socialne države v skladu z 2. členom Ustave RS.
– Glede 8. člena Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti je relevantno mnenje varuha človekovih pravic z dne 23. januarja 2026. Dejstvo, da se šele po uveljavitvi zakona razmišlja o tem, kako se bodo v prihodnje zagotovili izvajanje zakona in učinkovite varovalke za zaščito posameznikov in družin, varuh ocenjuje kot nesprejemljivo.
– Druga možna rešitev bi sicer bila osebni stečaj v skladu z Zakonom o osebnem stečaju, a predpis te možnosti ne predvideva. Globe za prekrške (na primer prometne) ter z njimi povezani stroški postopkov z začetkom osebnega stečaja ne prenehajo. Prav tako bi bila v primeru, da globa znaša 300 evrov in več, rešitev z delom v splošno korist namesto plačila globe, kar je mogoče predlagati do poteka roka za plačilo.
Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani ter Društvo socialnih delavk in delavcev Slovenije odločevalce pozivata k premisleku o rešitvah, ki bodo omilile grobo poseganje v preživetje socialno najbolj izključenih posameznikov in družin.
Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani in Društvo socialnih delavk in delavcev Slovenije