Mesto doživljamo zelo različno, predvsem smo ga navajeni drugačnega, ker smo se rodili v drugačno mesto. Ne vem, komu pripisati izjavo, da je edina konstanta v mestu sprememba, sem jo pa velikokrat slišal od mojega predhodnika. Če je mesto živo, se spreminja. Spreminjajo se tudi prireditve v mestu, značaj javnega prostora, tudi politike. Ta, aktualna politika, želi aktivirati prebivalstvo, da pridejo na ulice, da se srečujejo. Ena od možnosti za aktivnost prebivalstva je promocija športa. Na različne načine. In če je to šov na Ljubljanici, je morda več možnosti, da pridejo mladi in se navdušijo. Recimo nad odbojko. Če jih tak dogodek privabi k ukvarjanju s športom, smo nekaj naredili. Saj lahko rečete, da je to šov za turiste. Vedno lahko to rečeš. Obenem pa je to podpora tistim, ki se zares s tem področjem ukvarjajo, klubom, ki se na ta način tudi pomlajujejo, mlade pa odtrgaš od mobitelov. Na ugovor, da se mesto s takimi dogodki sprofanira, turistificira, gentreficira, odgovorim s primerom iz Benetk. Obstaja soba v Fondazione Querini Stampalia, ki je namenjena upodobitvam javnega prostora v času beneških festivalov in različnih praznovanj. Kaj vse so v zgodovini postavljali na trge? Mesto v mestu, hiše v hiši, začasne mostove. V Sieni so vsako leto konjske dirke in še dva dni potem praznujejo. Mladi in stari so v povorkah, to je medgeneracijski prenos skupnih vrednot. Nekaj podobnega je pri nas Pot spominov in tovarištva, ki je danes vzdolžni park in hkrati spomenik človečnosti ter opomin na okupirano mesto. Združuje pozitivne vrednote in vsako leto je to svojevrsten ritual. Ali je odbojka na vodi kaj takega ali pa tek DM, ne vem. Si pa predstavljam, da to na neki način ustvarja mesto.
Omenili ste prejšnjega podžupana. Ste si takrat, ko ste prevzeli njegovo funkcijo, zastavili cilje, ki jih hočete doseči kot nekdo, ki bo imel moč in možnost, da jih doseže?Bili so projekti, ki sem jih želel nadaljevati, morda malo po svoje. Projekt prenove ljubljanske tržnice, Plečnikov stadion, južni trg, prenova živalskega vrta v biodiverzitetno središče, obnova PST, da bi bil sklenjen zeleni prstan tudi skozi soseske, dobra mreža kolesarskih poti, krožna plovna pot po Ljubljanici, predvsem pa to, pri čemer je moj predhodnik vztrajal dolga leta. Da bi se v komunikaciji z državo vzpostavil neki normalen odnos za razvoj železniške infrastrukture skozi mesto, v povezavi z dobrim javnim transportom znotraj mesta. Nekatere stvari so bile zastavljene zelo ambiciozno in trajajo noro dolgo. Vse skupaj pa se je začelo z optimistično novo stanovanjsko sosesko. Ko sem bil prvič na sestanku županovega kolegija, je potekala predstavitev projekta prenove remize v Šiški. Rekel sem si, da bom poskusil, kaj je mogoče s te nove pozicije predlagati, potem pa bom videl, ali se kaj zgodi.
In se je?Je. Moje vprašanje je bilo, ali je smiselno prenavljati remizo v najgosteje naseljenem delu mesta, ali ne bi raje našli alternativne lokacije. Četudi je bil projekt prenove že narejen, sem dobil zeleno luč, da v dveh mesecih prinesem nov predlog, kje bi to naredili in na kakšen način. Predlagal sem preselitev v Stanežiče, zato, da bi to postala prometna glava nove soseske, ki je bila že dolgo načrtovana. Mednarodni urbanistični natečaj za območje Stanežič z novo sosesko bo objavljen jeseni, nekoliko kasneje bo razpisan še natečaj za območje remize. To dogajanje me je prepričalo, da je mogoče odpreti katerokoli temo.
Kakšno moč ima/je imel mestni arhitekt, ilustrira zgodba, ki jo je v najinem intervjuju za Objektiv povedal Mitja Rotovnik. Bil je proti prenovi in dograditvi Drame in bil prepričan, da je boljša rešitev samo prenova stare Drame, moderno gledališče pa naj se zgradi drugje. S tem predlogom je šel k ministru, ta se je strinjal, a mu je predlagal, naj ljubljanski župan da zemljišče. Ko se je oglasil pri županu, je ta dejal, da je o tem treba vprašati podžupana, arhitekta, a je bil ta proti, češ da je natečaj za prenovo že bil izveden. In zdaj imamo, kar imamo. Sredi mesta gradbišče, zaradi katerega je bilo treba posekati drevo. In zgodbi še ni videti konca. To je primer, kako se o pomembnih zadevah ne sme odločati. Navedli ste projekte, ki so bili med vašimi cilji. Kaj se je zgodilo, da še niso končani?Procesi v urbanizmu so neskončno dolgi. Nekaj, kar delaš tri leta, se bo poznalo enkrat … kasneje. Najbolj ilustrativen primer je projekt Center Rotovž, ki združuje knjižnico, galerijo in kino in ki ga v našem biroju delamo v Mariboru. Končujemo ga po 18 letih, mišljen pa je bil za evropsko prestolnico kulture 2012. Natečaj smo dobili leta 2008. V Ljubljani pa na primer naša vloga za mestni projekt že štiri leta čaka na gradbeno dovoljenje.