Če pa zapišemo njegovo veliko krajše umetniško ime, se bo marsikateremu ljubitelju sedme veje umetnosti razjasnil obraz. Rudolf Valentino je veljal za največjega hollywoodskega zvezdnika nemega filma. Ženski svet je dobesedno norel za njim, zaradi česar se je moral pogosto skrivati ali hoditi na družabne dogodke zamaskiran, da je sploh lahko prišel do cilja. V Apuliji, na peti italijanskega škornja, rojenega zvezdnika se je prijel tudi vzdevek Latin lover (Latinski ljubimec). Rodil se je leta 1895. Ker v domači Italiji ni uspel dobiti zaposlitve, šole ni maral, mati pa ga je zaradi zelo lepega videza preveč razvajala, je leta 1913 odšel v Združene države Amerike, kjer se je sprva preživljal z raznimi priložnostnimi deli. Med drugim je vrtnaril, pospravljal mize v restavracijah, delal pri nekem avtobusnem prevozniku, občasno vozil taksi ter plesal po klubih. Za ples je bil menda zelo nadarjen in se je nekaj časa preživljal tudi z njegovim poučevanjem. Ravno ta njegova plesna nadarjenost ga je pripeljala do prve filmske vloge. Ko pa so filmski producenti v njem zagledali magnet za čim večjo prodajo filmskih vstopnic, so se takratni studii kar tepli zanj. Nekdanji svetovni boksarski prvak v težki kategoriji Jack Dempsey, ki ga je treniral za neki resen boksarski dvoboj, s katerim si je Valentino v nekem primeru razžalitve hotel oprati čast, je dejal, da so se ženske nanj lepile kot muhe na lonček z medom. V tistem boksarskem dvoboju je Valentino potem zmagal. Poln načrtov je zaradi zapletov po operaciji slepiča, pozneje imenovanih Valentinov sindrom, umrl star komaj 31 let. Rudolfova prezgodnja smrt je med njegovimi oboževalkami povzročila pravo množično histerijo in še bolj utrdila njegovo mesto ikone igranega filma. Po nekaterih ocenah se je na ulicah Manhattna zbralo 100.000 ljudi, da bi se poklonili njegovemu pogrebu. Poročali so tudi o domnevnih samomorih obupanih oboževalk.
Smrt slovitega igralca.
V New Jorku je umrl dne 23. t. m. na posledicah ponesrečene operacije slepiča sloviti filmski igralec Rudolfo Valentino, ki je imel sigurno tudi med našo publiko veliko častilcev in častilk. Valentino je bil rodom Italijan in je imel za sabo zelo burno in pisano življenje. Ko se je mudil nedavno v Parizu, je dobil 8000 ženitnih ponudb, 15.000 prošenj za lastnoročni podpis in 9000 vabil v družbo. Ameriške ženske so norele za njim. Njegova prva žena ga je zapustila točno 6 ur po poroki. Z drugo ženo se je ločil letošnjo spomlad.
Tabor, 27. avgusta 1926
Krvavi prizori ob Valentinovi smrti
Iz Newyorka poročajo 26. t m.:
Včeraj so umrlega filmskega igralca Rodolfa Valentina položili na mrtvaški oder in ga balzamirali. Nato so mrtvo truplo odnesli v mrtvaški avtomobil, da ga prepeljejo v krematorij. Na vseh ulicah, kjer se je pomikal žalni sprevod, so bile zbrane nepregledne množice ljudstva, med njimi po veliki večini žene in dekleta, ki so si hotele za vsako ceno utreti pot do avtomobila, da še enkrat vidijo svojemu mrtvemu ljubljencu v obraz. Ceste so bile tako na gosto natrpane z ljudmi, da je bila policija sprva brez moči proti njim. Ko je avto dospel do krematorija, kar se mu je le s težavo posrečilo, je bil pritisk desettisočglave množice tolik, da je utrla velika izložbena okna v palači, kjer se nahaja krematorij. Od razbitega stekla je bilo nad petdeset ljudi lahko in pet žensk težko ranjenih. Med ranjenci je tudi en stražnik, ki se je na steklu prerezal žile na roki. Mnogo žensk je omedlelo in so jih morali z rešilnimi avtomobili odpeljati v bolnice.
O priliki Valentinove smrti prinašajo ameriški listi razne zanimive podrobnosti iz življenja velikega umetnika. Ponajveč priobčujejo kakopak na široko razpredene članke o Valentinovem ljubavnem življenju. Tako pač hoče publika in njena želja je novinarjem ukaz. (…) Prvič se je poročil s filmsko igralko Jano Ackerjevo, toda se je menda še isti dan ločil od nje. V drugi zakon je stopil z mis Hudnutovo, hčerko newyorškega tvorničarja kozmetičnih izdelkov in nečakinjo avtomobilskega kralja Henrija Forda. Po Hollywoodu je krožila govorica, da je bil s tem zakonom najbolj nezadovoljen Valentinov manažer, ki se je bal, da bo njegov varovanec izgubil na popularnosti, če bo široka javnost zvedela, da je poročen. Mlada dekleta, Valentinove oboževateljice hočejo namreč, da je njihov filmski junak še prost, kaj hočete! Manažer je torej silil Valentina, da se loči od svoje druge žene. In Valentino se je res ločil. Ali na ljubo manažerju in s tem obenem svojim mladim častilkam, ali pa morda zavoljo Pole Negri.(…)
Še en donesek k Valentinovi sliki, morda najlepši in najsimpatičnejši. Ko je igralec ležal v bolnici, je prosil, naj pošljejo po njegovo prvo ženo Jano Ackerjevo. Želel je, da mu ona streže v bolezni. In Jana je res prišla. Pravili so, da je bilo svidenje med obema ločenima zakoncema na moč ganljivo. (…)
Jutro, 27. avgusta 1926
Iz življenja Rudolfa Valentina
O življenju znamenitega filmskega igralca Rudolfa Valentina, ki je v ponedeljek podlegel operaciji slepega črevesa, smo že obširno poročali. Omeniti hočemo še nekatere zanimivosti o mladem, talentiranem ljubljencu kinopublike, osobito pa ženskega spola.
Zanimivo je, da je dalo filmsko podjetje »United Artisti« pri katerem je bil Valentino največja moška zvezda, posneti njegovo umiranje, njegove zadnje zdihljaje. Valentino je imel mnogo konkurentov, toda nobenega ni ženski svet po vsem svetu tako oboževal, kakor njega. (…)
V svojih indiskretnih izpovedih je bil Valentino včasih tudi sentimentalen – in otožen. Nekoč je izjavil svojemu prijatelju, da prav dobro ve, da pride tudi on iz mode, ker so vse ženske vihrave, danes ljubijo enega, jutri se navdušujejo za drugega. »Mi vsi,« – je dejal zamišljeno, – »Chaplin, Fairbanks in jaz, vsi plavamo, jašemo, igramo polo, vozimo se v avtomobilih, imamo polne žepe denarja, toda ženske hočejo še več, one hočejo povsod doseči rekord.« (…)
Naval množic v cerkev je ogromen in odigravajo se neverjetni prizori. Že prvi dan je defiliralo mimo mrtveca 20 tisoč ljudi, večinoma žensk in mladine. Nad 200 policistov vzdržuje red. V nastali gnječi je bilo devet oseb težko ranjenih, žene in dekleta so se onesvščale, otroci so se izgubili in bili pohojeni. Policija, ki je bila tekom včerajšnjega dne še ojačena, je jedva vzdržala red. (…)
Slovenski narod, 28. avgusta 1926
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
