Potem je Kimi postregel s foto materialom s telefona: sreda popoldan, amazonsko zelena tomačevska gošča in njen pozno popoldanski julijski hlad, izbrana ne preštevilna družba, žar, na njem kosi ovčetine, nad njimi dim na poti v večnost, na sosednji mizi pa pripravljena že na prvi pogled lepo narezana zelenjava in sadje. »Za to, kar sem tukaj dobil za 70 evrov, bi v Tuniziji plačal 600 evrov,« je še navrgel na podoben način, kot zna biti v naših krajih kdo ciničen ob božičnem konzumerizmu.
Islam pozna dva bajrama oziroma verska praznika. Prvi bajram je ramazanski, traja tri dni in pred njim se je zapovedano mesec dni postiti. Ta je širše slovensko bolj znan. Nemara zaradi posta, ki se zdi nemalo komu fascinanten. Drugi je kurban bajram, pred katerim je zgolj en dan (neobveznega) posta. Medtem ko proslavljanje konca ramazana traja tri, traja kurban barjam štiri dni. Pomemben moment obeh praznikov je hrana. Bajramski dnevi so čas, ko zablestijo izkušene kuharice.
»Ne, ne, pri nas ne delamo bureka, baklavo pa, dveh vrst, po poreklu sva iz Makedonije,« sta z veseljem razložili dekleti v hidžabu, ki sta v četrtek popoldan čakali LPP-avtobus na postaji pred stavbo Dnevnika. Kot se bo dalo zaznati tudi v nadaljevanju tega zapisa, je baklava za kurban bajram podoben standard, kot je v tukajšnjem krščanstvu potica za veliko noč. Ženske si sploh prizadevajo zablesteti prvi dan kurban bajrama, ko kuhajo, medtem ko gre moški del družine v mošejo na molitev.
Po mešani študiji statističnih uradov Maroka in Tunizije, ki so primerjali in statistično obdelali ramazanske cene v Maroku, Senegalu in Tuniziji, se te v času verskega praznika zaznavno spremenijo. Nekatere, na primer v prodajalnah notranje opreme, se spustijo, medtem ko cene hrane narastejo. Sploh v času ramazanskega posta, ko po sončnem zahodu pridejo na spored specifične jedi, predvsem iz tradicionalnega nabora slaščic. A v pladenj (ali več njih) baklave je treba investirati. »Za ramazan se stroškovnik gospodinjstva spremeni, kajti v tem času se jedo tradicionalne jedi in delikatese, to pa je povezano z bistvenim povišanjem cen, predvsem hrane. Stroški gospodinjstva lahko narastejo od 13,2 do 19,3 odstotka, odvisno od tega, ali gre za ruralna ali urbana okolja,« navaja omenjena študija.
»Spominjam se, da so me na kurban bajram lepo oblekli, da sem dobil darilo in da je bilo vse svečano, jedlo pa se je meso, ki ga je prispeval najbogatejši v družini, kar je bil v našem primeru naš stric mesar,« o svojih otroških dneh v Zenici pove gospod Albin, prebivalec Ljubljane od sedemdesetih let dalje, ko je semkaj prišel študirat metalurgijo.
Minuli teden je bil torej obdobje posebne hrane. Teden baklav. Tudi obdobje piknikov, le da tega ni vedel vsak. Piknik v sredo popoldan? Kurban bajram se zdi praznični kandidat, ki bi se lahko v naših krajih izrazito prijel. Tudi širše. Zunaj islamske skupnosti. Peka mesa je tudi krščanski slovenski civilizaciji izrazito blizu. Na primer knjiga Pod svobodnim soncem bi verjetno lahko konkurenčno sodelovala na tekmovanju v tem, koliko živali na knjižno stran se speče in poje v kakšnem leposlovnem delu. Obenem seveda kurban bajram ne predvideva enomesečnega posta, čeravno je tudi ta ramazanski običaj v naših krajih mogoče opaziti pri vedno več nemuslimanih. Da na podlagi tega recepta shujšajo in se očistijo.
Obiskovalsko-družinski praznik je to. Praznik družinskih snidenj, obiskov, obdarovanja. Ne samo sorodnikov, ampak kogarkoli: sosedov, okolice kot take, revnih ljudi. Zinaid Mahmutagić, mariborski imam, torej človek, ki v Mariboru vodi islamske molitve, pravi: »Če narediš baklavo, jo boš dal svojemu sosedu, ne glede na to, ali je Janez ali Zinaid. Obdarovanje ne poteka samo v družini in med verujočimi. Kdo je človeku pomembnejši od soseda? Svoj praznik želim deliti z njim. Se pa da podariti tudi kaj drugega. Podobno kot za božič. Odvisno od tega, kdo in kje slavi, ali gre za podeželje v Bosni, za mesto v Bosni, kaj šele mesto v Sloveniji. Pretiravanja so danes značilna tako za božič in bajram ter rojstne dneve kot še za kaj, verjamem pa, da nekateri ljudje še vedno slavijo tradicionalno.«
Slovenski muslimani pretežno živijo v mestih, tudi Ali, Ljubljančan v srednjih letih, ki se kurban bajrama bolj kot iz Ljubljane spomni iz BiH, ko je njegova družina ob tej priložnosti odpotovala na obisk k sorodnikom: »V Bosni se je spekla ovca, se razdelila, potem pa smo otroci dobili v roke spisek in meso raznosili.« Po nekem pravilu naj bi tretjina živali ostala v družini, tretjina se razdeli znancem in prijateljem, tretjina pa revnim ljudem.
Bi kurban bajram lahko primerjali s krščanskim božičem? Imam Mahmutagić odgovarja: »Če razložim nekoliko posplošeno: v času, ko so romarji v Meki, imamo mi tukaj, ki ostanemo doma, bajram. Ker nismo tam, praznujemo tu. Imamo molitev, po njej pa vsekakor tisto, kar je zelo pomembno: da se obiščemo in vidimo, da se družimo, zbližamo. Težko rečem, da gre za muslimanski božič, kajti potem se postavi vprašanje, kaj reči za ramazanski bajram, naš drugi veliki praznik. Težko je to primerjati. Morda je ramazanski bolj znan in izpostavljen, ker se zgodi po mesecu dni posta. Po našem učenju sta ta dva bajrama enako pomembna.«
Kurban bajram pride približno dva meseca po ramazanskem, oba pa se računata po arabskem luninem koledarju, zato nikakor nista vsako leto ob enakem času. V religiozno-filozofskem smislu kurban bajram slavi pripravljenost človeka na žrtvovanje, izhaja pa iz zgodbe, ki jo poznajo vse tri velike monoteistične religije, torej tako judaizem in krščanstvo kot islam. Za jude in kristjane je to zgodba o Abrahamu, bibličnem liku iz Stare zaveze, ki v islamskem izročilu nosi ime Ibrahim.
Islamska vera je izmed vseh treh religij najmlajša. Vzpostavil jo je Mohamed oziroma prerok Mohamed, človek, ki je med leti 572 in 632 dejansko živel. Laično bi lahko rekli, da je šlo za eno tistih osebnosti v zgodovini človeštva, ki ji je posthumno uspelo narediti kariero globalnega voditelja. Pri šestih je ostal brez staršev in vzgajali so ga sorodniki, s katerimi je potoval v trgovskih karavanah. Na teh poteh se je seznanil z judaizmom oziroma krščanstvom in na tej podlagi začel razvijati lastno versko doktrino. Poročil se je z bogato Hatidžo, od njega starejšo gospo pri štiridesetih, kar mu je omogočilo, da se je ob trgovstvu ukvarjal z duhovnostjo in oblikovanjem verske doktrine, ki je Arabce združila v enem verstvu, danes pa šteje 1,9 milijarde pripadnikov in velja za najhitreje razvijajoče se verstvo.
Tudi Mohamed je islam utemeljil na bibličnem liku Abrahama, na katerem sicer temeljijo vse tri velike monoteistične religije in zato vse tri veljajo za abrahamske. Ob čemer so v islamski doktrini nekatere nianse drugačne. Prva je ta, da se krščanski Abraham v islamu preimenuje v Ibrahima, a osnovno izhodišče je enako. Abraham in njegova soproga Saraja, kasneje spet po božji volji preimenovana v Saro, sta si zaman prizadevala imeti potomstvo. Šele po zavezi bogu, del katere je bila tudi zaveza, da se bodo Abraham in pripadniki njegovega ljudstva obrezali, je bog Abrahama naredil plodnega. Oziroma. Prvega otroka Ismaila naj bi Abraham dobil pri 86 letih, in sicer s služkinjo Hagaro, na predlog svoje žene Saraje, ker je sama dvomila o svoji plodnosti. Vendar pa je (z božjo pomočjo) kasneje pri domnevnih 90 letih zanosila tudi Sara, Abraham naj bi jih v času rojstva štel 100, umrl pa naj bi pri 175 letih.
V vseh treh velikih monoteističnih religijah Abraham oziroma Ibrahim pooseblja prvega vernika. Prvega, ki je verjel bogu, oziroma prvega, ki je spoznal, da je bog eden. Ključen preizkus najdemo v zgodbi o žrtvovanju sina. Bog oziroma Alah, kar je enako, je očetu, torej Abrahamu ali Ibrahimu, naročil, naj ubije sina. Ko je oče v popolni poslušnosti bogu pokazal, da je to pripravljen storiti, je bog kot nadomestno žrtev poslal ovna, zato so ovni najbolj redne praznične žrtve kurban bajrama. Se pa krščanska in islamska inačica zgodbe o žrtvovanju razlikujeta glede sina. Medtem ko Biblija kot predvideno žrtev omenja mlajšega Izaka, Koran govori o 14 let starejšem Ismailu.
Pripravljenost žrtvovati sina zaradi boga Abrahama oziroma Ibrahima vzpostavlja kot prvega vernika. A v krščanstvu je Abrahama izpodrinil Jezus. Kot pojasnjuje dr. Tadej Jakopič, tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference, v krščanstvu ni praznika, ki bi bil vezan na Abrahama. In ljudi z imenom Abraham je v Sloveniji manj kot pet, ljudi z imenom Ibrahim pa 721. Resnici na ljubo po podatkih statističnega urada v Sloveniji tudi ni prebivalca z imenom Jezus.
Filozof Peter Mlakar pravi: »Kljub temu, da je Bog z Abrahamom sklenil zavezo, kar judovsko ljudstvo postavlja za izvoljeno in je temelj judaizma ter pozneje krščanstva in islama, in kljub temu, da s svojo vero v enega Boga Abraham vzpostavi monoteizem, ter kljub njegovi totalni, brezpogojni veri v brezmejno božjo milost, zaradi katere je pripravljen žrtvovati svojega sina Izaka, pa v krščanstvu, ki vsekakor temelji tudi na izročilu biblijske Stare zaveze, ne zaseda tako pomembnega mesta, da bi praznovalo poseben praznik v njegovo čast in slavo, kot je to navzoče v islamu. Ker je Abraham – kljub svoji zavezi z Bogom in nadsilni veri vanj, kar je podlaga treh monoteističnih religij – samo človek. Kristus, kot osrednji player krščanstva, pa je kot človek tudi že Bog, kot Meso je že neskončni Duh. Kristus je torej nadnaravno, transcendentno Bitje, je Bitje, neposredno povezano z neskončnim Absolutom, je ta Absolut sam. Abraham ne.« Ob povedanem se da vedno primisliti, da živeti 175 let in imeti pri 100 letih drugega, kasneje pa še nekaj otrok, spet ni povsem »naravno«.
Drugače kot v krščanstvu je v islamu torej osrednja oseba Ibrahim. On je prvi musliman. »Ibrahim in Ismail sta tista, ki sta potem v Meki zgradila Kaabo, tempelj s črnim kamnom, h kateremu verniki romajo oziroma se v njegovi smeri obračajo ob vsakodnevnih molitvah,« pojasni mariborski imam Mahmutagić. In Mohamed, ki je sicer Ismailov prapotomec se omenja kot tisti, ki je v svojem rojstnem mestu Meka v Kaabo, torej božjo hišo, h kateri muslimani vsako leto romajo, postavil črni kamen, ki se ga poljublja.
Oba bajrama se torej izmikata primerjavi s krščanskim božičem. Gospod Rido, Alžirec iz mesta Oran, ki je v Ljubljano prišel pred dobrima dvema desetletjema študirat jezike in si je tukaj zasnoval družino, sicer pravi: »Islam slavi tudi Mohamedovo rojstvo, ko se predvsem moli in izmenjuje znanje o Koranu, vsaj v Alžiriji pa so tedaj na mizi jedi iz pečice, na primer puran, testenine z mesom in podobno. Je pa res, da na ta dan ni obdarovanja.«
Zaradi obdarovanja, ki je značilno predvsem za kurban bajram, in še zaradi nekaterih drugih njegovih momentov (je tudi praznik miru) se zdi ravno ta najbližji krščanskemu božiču. Obče pa verjetno lahko ugotovimo, da je zaradi zgodbe, na kateri temelji, tako za laike kot za verujoče vseh vrst priložnost za zavedanje, da so največje verske doktrine povezane, prepletene in podobne, kot si znajo biti podobne številne druge človeške stvaritve, ki so se navdihovale druga pri drugi. Vključno s skupinama Deep Purple in Bijelo dugme.
