Da zgodovinske izkušnje njihove mite zanikajo, jih ne zanima. Nočejo prisluhniti in verjeti niti strokovnjakom in znanstvenikom, če ti njihovih mnenj, predlogov, poenostavljenih rešitev in mitov ne potrjujejo. Čeprav stroke in znanost niso popolne in vedno zanesljive, pa so vseeno najboljša orodja in pripomočki, ki jih imamo. Če in kadar jih upoštevamo, se pri pripravljanju, sprejemanju in uresničevanju političnih odločitev lahko izognemo vsaj najbolj katastrofalnim napakam in posledicam.
Za vse – stranke, liste in politike, ki so na volitvah sodelovali – lahko rečemo, da so (v večji ali manjši meri) poraženci. To velja za tiste, ki so bili izvoljeni, in še bolj za večino tistih, ki so se spotaknili na parlamentarnem pragu. Nekoliko manj to velja za tiste, katerih cilj ni bil preseči volilni prag, ampak so želeli, da zanje glasuje več kot odstotek volilcev, kar jim za ves mandat zagotavlja proračunsko financiranje. Vsi drugi so poraženci, saj jim ni uspelo doseči in uresničiti svojih (predvolilnih) napovedi in ciljev.
Visoki računi za sladko oblast
Relativni zmagovalki volitev ne bo uspelo sestaviti nove vlade. Vsaj delno so za to krivi sami. Stranka in njen predsednik se bosta morala (na)učiti življenja in delovanja v opoziciji, kar za relativno novo in v preteklem mandatu dominantno vladno stranko ne bo enostavno. Če Svoboda želi preživeti in uspeti na naslednjih volitvah, bo morala biti konstruktivna, a ostra opozicija, ki nasprotuje nepriljubljenim in neuspešnim ukrepom in politikam nove vlade. Zato bo morala ponujati privlačne, a realne in razdelane alternativne predloge, ukrepe in politike, ki bodo nagovarjali in prepričali njihove potencialne volilce.