Čeprav so imeli vsi jeziki v državi status uradnega, je veljalo nepisano pravilo, da na primer vsi govorci v skupščini SFRJ nastopajo v srbohrvaščini, saj Slovencev, Makedoncev ali Albancev pretežni del poslancev ne bi razumel. Sinhrono prevajanje, kakršnemu smo lahko priča pri zasedanju evropskega parlamenta ali na zasedanjih članic Združenih narodov, pa so takrat imeli za skorajda nespodobno. Veliko število Slovencev, zlasti tistih bolj oddaljenih od meje z Republiko Hrvaško, je imelo precej težav z razumevanjem srbohrvaščine (danes se prav reče hrvaškega in srbskega jezika), zaradi česar je bilo večkrat zaslediti precej nejevolje ob spremljanju osrednje informativne oddaje, televizijskega dnevnika, ki ga je vsak dan ob 20. uri v srbskem jeziku pripravljala Televizija Beograd. Kot nekakšen nadomestek je Televizija Ljubljana vsak dan pozno popoldne predvajala informativno oddajo TV Obzornik, s katero je pokrivala tudi lokalne dogodke v Sloveniji, za katere pri osrednjem dnevniku ni bilo prostora. Do velikega preloma je prišlo 15. aprila 1968, ko se je v običajnem terminu ob osmih zvečer ob predvajanju TV-dnevnika slišala samo slovenščina. Šlo je za velik medijski, jezikovni in politični prelom znotraj Socialistične federativne republike Jugoslavije, ko je slovenščina postala tudi jezik »resnih« državnih informacij in ne več zgolj lokalni ali kulturni jezik. Postal je politično in družbeno legitimen. Po svoje je slovenski TV-dnevnik predstavljal tudi nekakšno tiho decentralizacijo države, zaradi česar so se na Slovenskem našli tako podporniki kot nasprotniki te novosti. Govorilo se je o zavestni in načrtni »slovenizaciji« našega televizijskega programa. Tistega leta je v Sloveniji en televizor prišel na 11 prebivalcev, na Hrvaškem na 15, v Srbiji in Makedoniji na 21, v Črni gori na 37 ter v Bosni in Hercegovini na 38 prebivalcev.
Prvi slovenski TV dnevnik
LJUBLJANA, 15. aprila. – Ljubljanska televizija je nocoj ob 20. uri oddajala prvi slovenski TV dnevnik. To je pomemben dosežek ljubljanske televizije, hkrati pa nov korak k popolni slovenizaciji TV programa. V začetku oddaje so prizadevanje ljubljanske televizije pozdravili sekretar republiške konference SZDL inž. Vitja Rode, predsednik občinske skupščine Maribor Mirko Žlender, član IK CK ZKJ Mitja Ribičič in predsednik SAZU Josip Vidmar. Kot zanimivost naj povemo, da so zadnji filmski insert, ki so ga predvajali v dnevniku, združitev dveh sovjetskih satelitov, dobili po liniji iz Moskve prek Varšave in Milana ob 20.07.
Prvi slovenski TV dnevnik sta brala napovedovalca Marija Velkavrh in Vili Vodopivec.
Delo, 16. aprila 1968
Slovenski TV dnevnik
Namesto dosedanjega skupnega televizijskega dnevnika smo dobili samostojni slovenski TV dnevnik. Ne glede na to, da prej, preden je bila sprejeta odločitev o tej zamenjavi, ni bila organizirana širša javna razprava, v kateri bi slišali argumente, ki govorijo za in imeli možnost navajati argumente, ki govorijo proti, ter bi bilo dovolj časa, da bi trezno primerjali težo prvih in drugih, je sedaj, ko že nekaj dni gledamo slovenski TV dnevnik (t. j. časovno prestavljen in vsebinsko preoblikovan prejšnji TV obzornik), še vedno mogoče in, zdi se, potrebno sprožiti nekatera razmišljanja ob njem. (…)
Popolnoma se strinjam, da se tudi slovenska televizija vključi v ta prizadevanja in povečuje svoj vsebinski delež v celokupnem programu jugoslovanske televizije. Vendar nisem prepričan, da je najbolj primerna pot ta, ki smo jo ubrali, namreč da smo dosedanji televizijski dnevnik, ki so ga prenašali in pomagali soustvarjati vsi jugoslovanski televizijski studii, nadomestili s slovenskim in se iz skupnega programa izločili. (…)
Medsebojne komunikacije med jugoslovanskimi narodi bodo s tem prizadete. (…)
Različna nacionalnost in jezik pogojujeta razvijanje lastne kulture, zlasti književnosti, tiska in televizije. Vendar pa jezik ne more biti opravičljiv razlog za to, da se Slovenci izločimo iz skupnega televizijskega dnevnika in da s svojim dnevnikom gledalcem z območja ljubljanske televizije tehnično preprečimo, da bi gledali skupni televizijski dnevnik, ki ga prenašajo vsi drugi jugoslovanski televizijski studii. (…)
Delo, 7. maja 1968
Za slovenski TV dnevnik ali proti?
V »Delu« z dne 7. maja 1968 je izšel članek, v katerem avtor (dr. Ivan Kristan) izraža pomisleke k uvedbi samostojnega slovenskega TV dnevnika. Če bi njegova razmišljanja zbrali, bi se na kratko pokazalo tole: Premalo smo z javno razpravo pretehtali upravičenost samostojnega TV dnevnika (…)
Poudarjamo, da se s svojo zahtevo po uporabi slovenščine na televiziji ne potegujemo za zapiranje v ozek krog in za izključevanje iz jugoslovanskega televizijskega prostora. Nikakor namreč ne zavračamo dobrih programov od drugod, hočemo le to, da so jezikovno prirejeni za slovenskega gledalca. To mu je slovenska televizija, ne glede na samo razumljivost, dolžna dati zaradi spoštovanja njegove materinščine in njegove narodne časti. (…)
Delo, 14. maja 1968
Slovenski TV dnevnik
Osrednjo televizijsko oddajo, večerni dnevnik, lahko po toliko letih le poslušamo v slovenščini. Novico so slovesno sporočili na tiskovni konferenci. Poročila v tisku so dajala vtis, da do slovenskega dnevnika nikakor ni moglo priti prej. (…)
Zelo naivno bi bilo pričakovati, da bo slovenski televizijski dnevnik boljši že po nekaj dneh. Beograjčani imajo za sabo dolgoletne izkušnje, njihov dnevnik gladko teče, reporterji in komentatorji se znajo nevsiljivo gibati pred kamerami in mikrofoni. Pri nas imamo takšnih ljudi zelo malo, ker jih doslej preprosto nismo potrebovali.
Mislim, da za sedaj sploh ni pomembno, ali je slovenski televizijski dnevnik slabši ali boljši ali prav takšen. Pomembno je le to, da obstaja. Dnevnik je postal slovenski šele potem, ko je kulturna javnost v obliki odprtih pisem to večkrat ostro zahtevala.
Težko je razumeti, da je toliko let bilo drugače. Kako bi se odzvali naši bralci, če bi del časopisa, politične novice na primer, poročila o nogometnih tekmah in vremensko napoved tiskali v srbohrvaščini? Televizija pa je ravno tako javno občilo kot časopis.
TT, 15. maja 1968
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si