»Kdo je to?« se je nemara vprašal nemalo kdo. A brez ignorance. Je postaven, 1,86 centimetra visok 24-letni mladenič iz Ljubljane, ki je v sezoni 2017/18 v dresu velenjskega Rudarja opozoril nase kot dober napadalec. V sezoni 2018/19 je bil s 15 goli na tretjem mestu med strelci, pri čemer je edini vse gole dosegel izključno iz igre, in ne tudi iz enajstmetrovk. Na eni sami tekmi proti Olimpiji je v tisti sezoni na primer zadel trikrat. Za slovenske razmere torej blesteč mladenič.
Kot tak je jeseni 2019 prestopil k belgijskemu drugoligašu OH Leuven iz istoimenskega belgijskega mesta. Belgijska liga je z 800 milijoni evrov skupne tržne vrednosti osma najmočnejša evropska liga, pred njo so turška, ruska, nizozemska, francoska, nemška, italijanska in angleška prva liga, ki je s slabih devet milijard skupne vrednosti krepko najbogatejša prva liga na svetu. Za dodatne primerjave velja navesti, da je najmočnejša liga na območju bivše Jugoslavije hrvaška, ki je vredna 230 milijonov, medtem ko slovenska liga s 60 milijoni spada med najrevnejše.
A Tučić je v Belgiji v lanski sezoni odigral vsega 18 minut tekmovalnega nogometa. Preostali čas je presedel oziroma kvečjemu treniral. Zakaj mu ni uspelo? »Na začetku sem dobival priložnosti, potem pa se je začelo to, česar si res ne želiš, namreč da nisi v postavi niti na klopi. To se je začelo ponavljati. Bilo je težko, ker tega nisem bil vajen, saj sem imel v Sloveniji stalno status igralca iz prve ekipe. Nimaš kaj. Trener me ni videl v svoji ekipi, pojasnila so bila, da morajo igrati starejši igralci. Treniral sem, kot da teh težav ni, tudi na prijateljskih tekmah dajal gole in izvajal asistence. Nimam pojasnila. Res so hitrejši in močnejši, sploh druga belgijska liga igra zelo na moč. V njej je celo težje igrati kot v prvi ligi. Moral bi že prej reagirati in hitreje oditi, tako pa sem ostal leto in pol, ne da bi igral,« pravi Ljubljančan po vrnitvi iz Belgije. In ni edini letošnji povratnik. Iz belgijske druge lige se je po letu dni (prav tako v Bravo) vrnil tudi 24-letni Mitja Križan.
Da se mlajši slovenski nogometaši po poskusih v tujini vrnejo domov, se vedno bolj zdi akuten pojav. Sploh zato, ker bi bilo mogoče pričakovati obratno. Vrata tujine so za mlajše generacije slovenskih nogometašev bistveno bolj odprta, kot so bila za igralce iz generacij Zlatka Zahovića, Roberta Korena ali Samirja Handanovića, da ne omenjamo časov pred tem. Ti so se v tujini po pravilu obdržali in naredili kariere. Mlajši rod, torej ta, ki je odrastel v razmerah, ko se je slovenski nogomet po reprezentančnih uspehih infrastrukturno in organizacijsko vzpostavil, in je imel možnost, da v tuje klube prestopa že v najstniških letih, kaže manjšo trdoživost. »V tujino se odhaja prehitro, nemalokrat tudi zaradi ambicij staršev, da bi preko otrok rešili lastno eksistenco. Problem je v tem, ker vmes ne naredijo šol in se vrnejo zbegani, zaradi česar se tudi doma težko spet postavijo na noge,« pravi na lastno željo neimenovan poznavalec razmer.
Igralcev, ki so poskusili na tujem in bili celo blizu uspehu, zdaj pa igrajo doma, je veliko. Ob že omenjenih in še kom sta se iz italijanskega velikana Inter v Celje vrnila Maj Rorić in Luka Kerin, Nino Kukovec pa se je vrnil iz Fiorentine. Luka Guček, ki zdaj igra za drugoligaša Radomlje, je bil nekoč pri španskem Betisu, Nace Koprivnik, zdaj igralec Rudarja, je poskušal pri Real Sociedadu. Vanja Drkušić, zdaj igralec Brava, ima pri 21 letih za seboj pet let bivanja na Nizozemskem pri Heerenveenu, kamor je iz Krškega prestopil kot najstnik. Dario Kolobarić, najboljši napadalec Domžal ta hip, je v sezoni 2016/17 poskušal pri Salzburgu, a se prav tako vrnil. Iz Domžal se je v Salzburg leta 2019 preselil tudi 16-letni Benjamin Šeško, ki za zdaj tam še ostaja. Salzburg namreč velja za najbolj vrhunsko okolje za mlade igralce v Evropi.
»Ne vem, zakaj jim ne uspe, vem pa, zakaj ne zavrnejo ponudb. Ker jih je težko zavrniti. Ponudi se neki denar in neka priložnost, za tujino pa je to po mojem mnenju potrošna roba. Kupijo po deset igralcev in če jim uspe z enim, so naredili svoje,« meni Dušan Kosić, nekdanji trener še vedno aktualnega državnega prvaka Celje.
Eden od standardnih razlogov za neuspeh so poškodbe. Vzorčen primer te vrste je seveda Borut Semler, med leti 2001–2009 član Bayerna, ki mu je poškodba preprečila uveljavitev na najvišji ravni. To bi se dalo reči tudi za Mitjo Noviniča, 29-letnega Lendavčana, ki zdaj igra (oziroma ne igra, ker vlada drugi ligi tega ne dovoli) za domačo Nafto. Pri 16 letih je podpisal za Milan, kjer je preko mladinske ekipe celo prišel v širši izbor za prvo ekipo in bil z njo tudi na pripravah. Lendavčan je igral nogomet skupaj z Ronaldinhem! Z Ronijem! Za mnoge večjim čarovnikom od vseh, vključno z Messijem. Novinič: »V tujino sem odšel sam, brez staršev, vendar nisem imel problemov. Šlo mi je dobro in v Italiji so me vzeli za svojega. Kot mladinec sem se dokazal in se prebil na priprave članske ekipe, potem pa sem si žal strgal križno vez. Leto dni sem bil odstoten z igrišč, potem so me posodili drugemu klubu. Ko enkrat padeš ven, se je težko vrniti.«
Prav tako v Milanu je poškodba preprečila uveljavitev tudi Žanu Benedičiču, danes vezistu Celja. V Italijo se je preselil leta 2014, potem so ga v naslednjih treh letih kupoprodajni odnosi vodili v Leeds, nazaj v Milan, nato v Como in Ascoli, pa potem iz Italije v Leyton Orient v Angliji, od koder je šel v Italijo k nižjeligašu Olbii, nazadnje pa se je končno vrnil v Celje.
»Res je, da so poškodbe glavni razlog, niso pa edini razlog za to, da mi ni uspelo narediti ključnega koraka. Šlo je tudi za mladost, norost. Za kombinacijo gre. Ko človek pride tja, ni pripravljen na tisti svet nogometa. Ni problem telo, ker fizično sem zmogel igrati z marsikatero zvezdo. Glavna je glava. Kako zmoreš slediti ritmu, se podrejati. Najpomembneje pa je, da znaš skrivati svoje slabosti. Rekel bi, da tega slovenski igralci ne znamo oziroma da vsak misli, da zna igrati nogomet na najboljši način, to pa marsikateremu trenerju ne ustreza. Poleg tega si tam prepuščen samemu sebi, v Sloveniji pa ni tako,« ponudi Benedičič mnenje, ki je zanimivo, ker namiguje na to, da je del problema mladih slovenskih igralcev samopodoba. Zaradi katere očitno nekatere zanese, da hočejo na hitro pokazati preveč.
Zoran Zeljković, eden tistih, ki se jim kljub talentu, čvrstosti in karakterju karierna vrata niso odpirala samoumevno, a je vseeno naredil spodobno profesionalno kariero v slovenski, ciprski in madžarski ligi, danes pa je trener drugoligaša Krke, meni: »Marsikdo izbere napačno ligo, kajti niso vse lige enake. Pomembno je tudi to, za koliko denarja prestopiš, kajti jasno je, da če za isto igralno mesto konkurira nekdo, za katerega je klub plačal milijon, zate pa nekaj sto tisoč, bo imel ta za milijon več možnosti, ti pa boš potrošna roba. Po mojem mnenju nima smisla prestopati v tujino, če se prej ne dokažeš v članski konkurenci doma, pa ne da samo igraš, ampak da tudi izstopaš.«
Zadnji slovenski igralec, za katerega se je zdelo, da bi mu lahko (zares) uspelo na tujem, je bil Jan Mlakar. Še vedno vsega 22-letnik je v tujino prvič odšel pri devetnajstih. V Italijo, k Fiorentini, a se je po dveh letih vrnil v Maribor. Poleti 2019 se je iz Maribora preselil v Anglijo. Najava njegovega prestopa v angleškega premierligaša Brighton (ki je nekaj dni nazaj v gosteh osupljivo premagal Liverpool) je vznemirila domačo nogometno javnost. A Brighton je Mlakarja po pol leta odstopil drugoligašu Queens Park Rangers, kar pa ni bil konec njegovega potovanja po Angliji, saj je končal v Wiganu. Skupaj je v celotni sezoni odigral osem tekem. Zdaj je spet v Mariboru. Ob Janu Repasu, 23-letniku, ki je med leti 2017–2020 igral za francoski Caen, s katerim je iz prve lige izpadel v drugo, v dveh sezonah pa ni dal gola. Zgolj v drugem delu lanske sezone, ko je zaigral za Maribor, je zadel trikrat.
Vtis je, da se v Sloveniji igra mehkeje. Z malo grobih prekrškov. Konec koncev se vsi igralci dobro poznajo oziroma so celo prijatelji. Benedičič: »Nekaj bo na tem. Vsakdo res pozna vsakogar in 'trganja' res ni veliko, čeravno se zgodi tudi takšna tekma.« A slovenska liga zna biti prav zaradi vseh specifik tudi nadvse zanimivo tekmovanje, z zanimivim nogometom. Kosić: »Nedavno sem poslušal analizo, v kateri je neki mlajši strokovnjak razlagal, da se v Sloveniji igra bolj pestro kot v Španiji.« Kjer so resnici na ljubo strokovnjaki za izide 0–0 ali 1–1. V Sloveniji se igra lahkotneje.
Vrnitev številnih mladih zdomcev bo spomladansko dogajanje zagotovo popestrila. Obenem se letos obeta evropsko prvenstvo za igralce do 21. leta, ki se bo zgodilo pri nas, kar bo za mladeniče edinstvena priložnost, da si preko reprezentance družno povrnejo oziroma dvignejo ugled.
