Priznam, da me je pri mojih dvajsetih letih monotono umirjen glas profesorja Inkreta pogosto uspaval in da mi od njegovih predavanj ni veliko ostalo. Gledališče me v tistih letih ni zares zanimalo in tudi Cankarja sem imel zaradi mature že čez glavo, a sem profesorju kljub temu še danes hvaležen, da me je prisili prebrati izjemne dnevnike Mileta Koruna, zbrane v knjigi Režiser in Cankar. To je bila ena treh knjig, ki so me v času študija filmske in televizijske režije najbolj zaznamovale, če ne že kar oblikovale (drugi dve sta knjigi Renoir, moj oče, ki jo je o očetu slikarju Pierre-Augustu Renoirju napisal sin, filmski režiser Jean Renoir, in Ujeti čas Andreja Tarkovskega, obe mi je v roke potisnil profesor Koršič).
Fotografija: Tomaž Skale
Profesor Abejžnobejž
Akademija za gledališče, radio, film in televizijo je bila v času mojega študija živahen in navdihujoč prostor, rahlo utrujen, zakajen in glasen akademski pajzl, v katerem smo profesorji in študenti drug drugemu hodili po prstih. Nikakor pa to ni bila vzorna pedagoška ustanova, prej nasprotno. Včasih je znalo biti poučevanje precej shizofreno in zgodilo se je, da se je naš dan začel s predavanjem profesorja Poniža o antisemitizmu Ivana Cankarja, nadaljeval pa z analizo Korunovih režij Cankarja iz ust profesorja Andreja Inkreta.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×