A naš neznani junak je imel tudi občutek. Dobro, trdno, prepričljivo slutnjo, da bodo Hrvati v prvem krogu nekako opravili z Izraelci, da se Slovencem z Veliko Britanijo ne bo ponovila slaba igra, predvsem pa, da bo Srbija premagala Španijo. Na spletni strani srbske košarkarske zveze je namreč dva meseca prej prebral, da trener Ivković kani na prvenstvo pripeljati fizično najbolje pripravljeno ekipo in da bo tja peljal samo mularijo. Novo srbsko mularijo. Športnike. Kajti v času sankcij in drugih cirkusov je opcija, da si športnik, zraven pa še silen žurer, v tistih krajih pač odpadla, iz česar izhaja, da je mularija resna. Mladi in zreli. Željni dokazovanja. In še iz Srbije, kjer o košarki tradicionalno nekaj vedo. Na drugi strani so bili Španci, okrnjeni, zvezdniški, ustaljeni, zrutinirani, neiventivni, s pregovorno živčnim in še poškodovanim Gasolom na čelu ter vendarle ranljivim in od sodniškega kriterija preodvisnim Navarrom poleg. In kar je najpomembnejše, kvota za zmago Srbije je bila obetavnih 5. Na en vložen evro se mu je obetalo pet evrov izkupička, če pa je zraven prištel še malenkostni kvotici za zmagi Hrvaške in Slovenije, je dobil zmnožek šest.

Nebahavo odločno je naš igralec v stavo vložil deset evrov in dan kasneje sta bila vreme in splošna forma okolice povsem nepomembna. V žepu je imel 50 evrov dobička, kapital za silovit finančni vzpon. Taktika, ki mu je rojila po glavi, je bila naslednja: da v naslednjih dveh kolih predtekmovanja vedno poišče tri skrajno ziheraške tekme, med favoriti in nefavoriti, ki mu skupaj navržejo 2, tako podvojene dobičke prenaša iz kola v kolo in do konca predtekmovanja pride na 200 evrov plusa, oziroma da v naslednjih treh tekmah do četrtfinala, ko bi pari postali bolj zagatni, začetnih 10 evrov prekucne kar v šampionskih 1600 evrov. Uau! "Velik je to pomak, raditi uz plesni korak," bi dejali Parafi.

Že se je naslednji dan razmišljalo o noči v apartmaju najvišjega mestnega hotela z vsem pripadajočim. No, kruta usoda je dvigalo zadržala v pritličju že popoldne naslednjega dne. Izraelci so namreč že v prvi tekmi drugega kroga zgubili proti Makedoncem, termin kasneje pa še Litvanci proti Poljakom. Za pravi izbor so se izkazali samo Turki proti Bolgarom v večerni tekmi. Šmrc, šmrc.

Športna loterija v nacionalno interesnem slogu je sicer edina tovrstna ustanova v naših krajih, letos slavi deset let, odkar je med Slovence prinesla radost stavništva. Sami se radi pohvalijo, da sodijo v ozek krog šestih svetovnih stavnic, ki se ponašajo s certifikatom za odgovorno prirejanje iger na srečo. Kot pravijo, je povprečen slovenski vložek v stavo 5 evrov oziroma letos zaradi gospodarske krize nekaj več kot 4 evre. A stave bi samo načeloma lahko uvrstili v tako imenovani mali hazard. Največ je sicer majhnih vložkov v dolge lističe s po več kot 16 stavami z nizkimi koeficienti, ki pa skupaj obetajo pomnožek dveh evrov tja do 250 evrov dobička. Torej stav, ki bi jih lahko označili kot ambiciozno zabavo ali neke vrste žur z razlogom, če si slogan izposodimo iz nekolikanj drugačnih vod. A kot je po dirki dejal neki hipi, lastnik favoriziranega kasača: "Konji su konji, trka je zbrka, život je maskenbal." Z drugimi besedami, stalno se dogajajo nepredvidljivosti in Serđi, strasten ljubljanski stavec svojo trenutno igralsko formo ocenjuje z naslednjimi besedami: "Zadnjih par dni na različnih listkih kombiniram 25 fix parov, vendar pa vedno falim kakih 5. Kako naj bom srečen? Komaj čakam, da se začne svetovno nogometno prvenstvo prihodnje leto. Na turnirskih sistemih lažje upoštevam določena dejstva glede določenih ekip. Bolj je predvidljivo kot pa v ligaških tekmovanjih." Fix je sicer star izraz še iz časov ex-jugoslovanske športne napovedi, ki danes pomeni tekmo, v katere isti izid so vsi, tako tisti, ki postavljajo stavo, kot tisti, ki jo igrajo, družno prepričani.

Ni dvoma, da tudi v Sloveniji živijo strastneži, ki so od stavništva bolj ali manj odvisni in ki jim stavništvo prinaša ter odnaša bistveno večje zneske od 5 evrov na teden ali pač na dan. Vplačilo na enem listku je na slovenski stavnici resda omejeno na 200 evrov, vendar pa igralec večji vložek lahko porazdeli na več enako izpolnjenih listkov hkrati. Idej ni nikoli manjkalo in jih nikoli ne bo. Kultna je zgodba o gospodu, ki je v tekmi Lazio - Maribor pred leti, resda na neki tuji stavnici, stavil 10.000 tedanjih mark na zmago Lazia. Ker so Italijani zmagoviti gol dali šele v 60. minuti (Inzaghi), do tistega trenutka pa so se nakopičile že vse zle slutnje, urbana legenda govori, da je gospod naslednji dan jecljal.

Stave so v vsakem primeru spremenile pogled na šport. Ko igralec vplača stavni listek, ga igra niti ne zanima več, ampak navija za denar. Zato je športna stavnica skrajno neprimerno mesto za ogled tekme. Če že ni ves čas na ekranu zgolj teletekst s trenutnimi rezultati tekem, se pa s prenosa konkretne tekme nanj preklaplja vsaj vsakih pet minut. Neznosno.

Gre za bratstvo. Transnacionalno bratovščino. Mnogi Slovenci, ko se vrnejo z dopusta, se na primer radi pohvalijo, da so z domačini v Dalmaciji po pristnosti odnosov presegli vlogo turista, čeprav je vsem jasno, da je to vendarle nemogoče. No, odkar so se v naši in njihovi Lepi pojavile stavnice, je približek menda postal bolj verjeten. Tako je vsaj pred časom poročal Ljubljančan, ki dopuste preživlja podobno kot regularno življenje, torej pretežno v stavnici, le da je ta v času dopusta nekaj sto kilometrov južneje. Zato se edino v stavnici tudi na tujem počuti kot doma, kar je seveda paradoks turizma, a tako je. To je ultimativni turizem. Počutiti se skrajno vpetega v obiskano civilizacijo. Lahko si predstavljamo, kako se pred istimi pari in kvotami med različneži vzpostavi nek "menschheit", kot bi temu v City Hall rekel Al Pacino. Stavni listek je nedvomna prepustnica v resnično drobovje lokalne scene.

Še bi se dalo pisati o igralcih športnih stav. Pester svet. Ampak, kdo zaboga so njihovi nasprotniki, tipi, ki v imenu stavnice postavljajo kvote? Na športni loteriji to delo opravlja sedem nameščencev, ki jih je direkcija izbrala na javnem razpisu in na podlagi intervjujev, v katerih so se izkazali za primerne. Nobene šole, "bookmakerskega" certifikata in podobnih poskusov, povzdigniti svoj ceh na raven diplome, ni bilo potrebno. Zgolj to, da je kandidat direkcijo prepričal s svojim znanjem in občutkom. A kot pravi Primož Pöschl, predstavnik omenjene firme, med izbranci ni takih, ki bi kazali znake strastnosti stavcev ali bivših stavcev, kar bi bilo primerljivo s tem, ko računalniške firme zaposlujejo hekerje. Bivše stavce razumejo kot vendarle potencialne škodljivce, osebke, ki bi si bili potencialno sposobni prirediti kaj sebi v prid. "Fantje sicer hodijo na seminarje in sodelujejo s kolegi iz drugih stavnic. Oni so ti, ki postavljajo kvote, jih pa seveda preverjajo oziroma primerjajo z drugimi stavnicami. Prav tako imamo vzpostavljena sodelovanja. Tako njihovi eksperti za specifične športe svetujejo našim in naši njim."

V Sloveniji je po vplačilih najbolj priljubljen nogomet, takoj za njim pa je košarka, kar je slovenska posebnost. Tretji na listi je hokej. V tem športu je imela slovenska stavnica lani celo rekordni izkupiček. V prvi tekmi finala lige Ebel med Salzburgom in Olimpijo, v kateri je Olimpija v gosteh presenetljivo zmagala z rezultatom 2:3, je bilo kar 99 odstotkov vplačil na zmago Avstrijcev. Ta podatek sicer govori tudi o tem, da je bil to bržkone najbolj dokazljivo shizofren dan minulega leta, saj si je rekordno število Slovencev privoščilo razcep med tako imenovanim nacionalnim interesom in slo po denarju. Na teden je v Sloveniji v povprečju sicer vplačanih približno 320.000 stavnih listkov, osnovno pravilo pa vendarle ostaja, da nikoli ne igraš v tekmah, v katerih navijaš.

Z nasprotnim izidom, torej s primerom, ko bi stavnica rekordno veliko izgubila, me moji sogovorniki niso seznanili. Nenazadnje so pred igralci v znatni prednosti. Ves čas lahko spremljajo dinamiko vplačil in čim opazijo, da se na določeno tekmo vplačuje preveč, lahko kvoto v takšni tekmi znižajo oziroma jo, kot pravijo sami, uravnotežijo. Pravico imajo še do marsičesa drugega. Na primer do tega, da dobitka, ki ga je navrglo vplačilo, ki je bilo zaradi kakšnega čudnega spleta okoliščin vplačano po začetku tekme, ne izplačajo oziroma igralcu zgolj vrnejo vložek.

Pred leti je recimo krožila zgodba o veličastnem dobitku na hrvaški stavnici, ki naj bi bil rezultat časovne razlike med Rusijo in Hrvaško. Ko so se tekme v Rusiji že odigrale, so na hrvaških stavnicah še lahko vplačevali. No, sogovorniki iz Športne loterije kot vzorčno nesrečen primer za njihovo branžo navajajo opustošenje neke nemške stavnice pred leti. Turška skupnost je opazila, da njihovi nemški "bookmakerji" ne vedo, da je polovica turške nogometne klubske ekipe, katere tekma je bila na voljo za stave, zastrupljena, zato so postavili napačno kvoto. Ljudje so se organizirali in v desetih minutah so vsi hkrati, tako da stavnica ni imela časa za reakcijo oziroma znižanje kvote, vplačali denar. Operacija, ki jo je mogoče razumeti tudi kot šolski primer specialne metode v boju za pravice etnične manjšine.