Kot prosvetitelj in dobrotnik je med drugim imel pomembno vlogo pri ustanovitvi Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu (danes Hrvaška akademija znanosti in umetnosti), pred katero stoji njegov spomenik, delo velikega kiparja Ivana Meštrovića, ustanovil je galerijo starih mojstrov ter imel veliko zaslug tudi za ustanovitev zagrebške univerze. Kot politik in cerkveni dostojanstvenik se je med drugim zavzemal za narodne pravice Slovencev in je finančno podprl ustanovitev Slovenske matice v Ljubljani. Bil je tudi redni gost zdravilišča Rogaška Slatina. Zaradi tega so ob njegovi smrti navajali, da gre poleg Antona Martina Slomška za najbolj priljubljenega škofa na Slovenskem. V Ljubljani in Mariboru sta po njem imenovani tudi mestni ulici. Na političnem področju je deloval kot član hrvaškega sabora ter bil 13 let idejni voditelj hrvaške narodne stranke. Zagovarjal je kulturno in politično zbližanje slovanskih narodov, zlasti južnoslovanskih. Še pred tem je postal član cesarskega sveta, kjer je nastopal proti centralizmu in absolutizmu ter nasprotoval madžarskim zahtevam po večji neodvisnosti. Bil je zagovornik federalizacije cesarstva in trializma, o čemer so mu na Dunaju sploh dovolili govoriti pravzaprav le zato, ker so ga zaradi priimka in nemških prednikov imeli za Nemca. Na verskem področju je postal širše znan po svojih govorih na prvem zasedanju vatikanskega koncila v letih 1869 in 1870, ko je med drugim podvomil o dogmi o papeški nezmotljivosti. Pozneje je javnost razburjala objava domnevno njegovega govora na omenjenem koncilu, v katerem naj bi zanikal tudi papeški primat v katoliški cerkvi, kar je sam odločno zanikal. Poznejše raziskave so pokazale, da je bil avtor tega ponaredka nekdanji avguštinec, Mehičan José Agustín de Escudero. Na Slovenskem je ta »govor« v nadaljevanjih v celoti objavila goriška Soča, znana kot izrazito protiklerikalno glasilo.
Glasoviti govor Strossmayerjev.*)
Spoštovani očetje in bratje!
Drhteč, ali svoboden in miren v svoji notranjosti pred Bogom, ki živi in me gleda, hočem, da med Vami v tej svečani skupščini spregovorim. (…)
Prešinjen s čutom odgovornosti pred Bogom, sem proučil tim globokeje spise starega in novega testamenta ter sem vprašal te vredne spomenike resnice, ali je sveti papež, ki tukaj predseduje, v istini naslednik sv. Petra, namestnik Jezusa Kristusa ter neomadeževan učitelj sv. cerkve?
Za rešenje tega resnega vprašanja sem bil primoran pustiti iz vida sedanje okolnosti ter postaviti sebe v duhu z bakljo evangelija v roki v oni čas, ko ni bilo ne ultramontanizma ne galikanizma, ko je cerkev jedina imela sv. Pavla, Petra, Jakoba in Janeza za učitelje, katerim ne more nikdo odreči božanstvenega ugleda, ter da se ne zdvomi nad naukom svetega pisma, ki leži tu pred menoj in katero je v Tridentu cerkveni zbor proglasil za pravilo vere in naukov o morali.
Jaz sem pregledal te svete liste – pa smem-li očitno reči? nisem našel prav ničesar, kar bi potrdilo nazore ultramontancev. Še več, čudno ali resnično, nisem našel za časa apostolov niti besede o papežu, ki bi bil naslednik sv. Petra in namestnik Jezusa Krista, kakor tudi ne o Mohamedu, katerega takrat niti bilo ni.
Vi, moj gospod Manaing (angleški biskup), porečete, da žalim Boga, vi, g. Pice, pa, da sem znorel. Ali oboje je neresnično. Prečital sem celi novi testament ter izjavljam prod Bogom, dvignivši roko na to razpelo, da o papeštvu, kakor je danes, nisem našel niti sledu. (…)
Jaz trdim, da cerkev za časa apostolov ni imela papeža, da se pa nasprotno trdi – bi morali sveta pisma požgati ali jih popolnoma prezreti. (…) (Krik: Zamašite mu usta! Dol ž njim!) (…)
Nikdar bi ne končal, častni bratje, ako bi hotel navajati vsa protislovja papežev in njihovih naukov. Ko torej izrečete nezmotljivost sedanjega papeža, morate ob jednem tudi dokazati (kar je pa nemogoče), da niso bili papeži nikdar v protislovju, ali morate izjaviti, da vam je naznanil sveti Duh, da pričenja papeževa nezmotljivost od leta 1870. Imate-le toliko predrznosti, storiti jedno ali drugo. (…) (glasovi: Molči, molči! Dosti je!). (…)
Mnogo biskupov je govorniku čestitalo, mu segalo v roko, mnogi pa so se odstranili ob glasnem oporekanju, godrnjanju in neodobravanju. To slednje je bilo hrupno tako, da še sedaj odmeva po predalih ljubljanskega »Slovenca«.
Soča, 26. in 29. aprila ter 10. maja 1905
Nečuvena nesramnost!
Danes nam došla »Soča« priobčuje že tretjič tisti »glasoviti govor Strossmayerjev«, ki ga je veliki vladika sam označil kot podel falzifikat. Take nesramnosti pa res niso zmožni niti ciganje. Cigan laže le, če mu kaj koristi, »Soča« pa tudi takrat, kadar si s tem nakoplje očitno zaničevanje vseh ljudi.
Slovenec, 11. maja 1905
Odgovor »Soče«
Pričakovali smo dan na dan, kako se bo »Soča«, ki je falzificirala govor Strossmayerjev, izgovorila. Njen odgovor, ki je zagledal ravnokar beli dan je pa tako stvaren in duhovit, da bi bilo prav škoda, če ga ne ponatisnemo. Ta klasični dokument duševne inferiornosti »Sočine« slove tako-le:
»Slovenca« še vedno »prijemlje«. – Kakor stekel pes grize okoli sebe ter kriči: falzifikat. Najbolj nesramni list kriči o nesramnosti. To mu pritiče in se mu lepo poda. – Strossmayerjev govor mu je tako v želodcu, da bruha revež kakor vulkan. Mont Pelée ni nič proti njemu. (…) V četrtek smo čitali v svetem »Slovencu«, da je zadovoljen s tem, kar je povedal o Strossmayerju; mislili smo, da bo sedaj mir, ali ne, včeraj ga je zopet »prijelo«, in postavil je nas še pod cigane. Zadnjič nekoč je nas imenoval za culukafre, sedaj smo za spremembo pod cigani. Kaj hočete, »Slovenec« že ve, kaj dela. Je pač že dolgo slabo vreme!
Pač – dolgo je že slabo vreme in ne bo ga kmalu konec, dokler bodo kužili ozračje taki elementi kot so goriški liberalci. V toliko pa Vam priznamo, da smo Vam storili krivico, če smo Vas postavili pod cigane: nam je čisto prav, če ostanete med cigani.
Slovenec, 18. maja 1905
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
