Kot v monografiji o kruhu z naslovom Dober kot kruh piše dr. Janez Bogataj, je uživanje kruha ob glavnih obrokih v naših krajih prešlo v navado po devetnajstem stoletju. V predelih Tolminskega so namesto njega dolgo jedli koruzo in tudi sicer je bil v primerjavi z Balkanom na naših območjih poudarjeno bolj zastopan krompir. »Beli kruh je bil pri nas vedno merilo življenjske ravni in blaginje, merljive prav z njim. Torej bi v zvezi z njim lahko govorili kar o nekakšnem kompleksu,« piše dr. Bogataj. Dolgo je bila za mnoge dostopnejša moka iz rži ali prosa, pire ali ajde, v težkih časih, kot denimo v obdobjih lakote po osupljivo mrzlih poletjih, kakršna so se zgodila v sedemnajstem stoletju, celo iz zdrobljenih koruznih storžev ali mletega lubja, kar je bilo vse drugače od izročila iz južnejših predelov Evrope, ki so izstopali po pridelavi pšenice in tako tudi peki kruhov, ki temeljijo na žitni moki.
Pek v slovenščini ni afirmativni izraz. Ob tem, da so goljufi lahko končali v Ljubljanici, je vsaj včasih, če ti je kdo rekel, da si pek, to pomenilo, da nimaš pojma. Zakaj tako? Nekaj razlag je na voljo. Po prvi so bili peki, ki so delali ponoči in spali podnevi, ko je potekalo družabno življenje, izolirani od preostale skupnosti in so ljudje nanje gledali kot na čudake. Po drugem ljudskem umovanju naj bi stalna vročina peku izsušila ali skurila možgane, obenem je bil praviloma belkast od moke, zaradi česar je v primerjavi z drugimi, od sonca ogorelimi, dajal vtis nezdravosti.
Prav tako obstaja predsodek, da so za pekovske vajence šli manj sposobni. Tudi po navedbah Centra za strokovno izobraževanje, kjer je na voljo triletno šolanje, kandidatov za pekovski (prav tako mesarski) program redno primanjkuje. A obenem lahko v Ljubljani zaznavamo večanje števila pekarn. Takšnih in drugačnih, ki imajo v mnogo primerih v imenih pojme kot domače, staro, dunajsko, babičino, čeravno se najdejo tudi bolj alternativna imena.