Delavci, ki pridejo po pomoč v svetovalnico, so velikokrat ekonomski migranti, tudi prosilci za azil. V Slovenijo so prišli, ker jim je bilo zagotovljeno delovno mesto in bivališče ali vsaj pot do Evrope, kjer bodo našli zaposlitev. Mnogi so morali za to pot posrednikom plačati tudi po več tisoč evrov – tega denarja pa niso imeli in so si ga morali izposoditi. Pogosto potem prvo leto delajo brez možnosti kakršnega koli prihranka, zato da lahko posojilo vrnejo. In ne bi prišli, če ne bi bil interes slovenskih delodajalcev, da jih zaposlujejo. Ti si želijo poceni in vedno razpoložljivo delovno silo.
Jutranji vrvež
Kljub zgodnji uri sva s fotoreporterjem svetovalce našla že sredi običajnega vrveža. Uradne ure za svoje stranke imajo vsak dan med 8. in 16. uro, razen ob četrtkih, delavci, ki prihajajo k njim, pa plačujejo članarino, da svetovalnica kot nevladna organizacija lahko deluje. Lahko bi bili odprti tudi vse dni v letu, saj jih prihaja čedalje več.
Zaposleni v svetovalnici so različnih poklicnih profilov – pravniki, politologi, socialni delavci, sociologinje kulture in antropologinje, trenutno tudi dve študentki prava. A v glavnem vsi opravljajo enako delo: svetujejo delavcem in jih opogumljajo, pripravljajo dokumentacijo za sodišča in druge uradne institucije, denimo zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ), zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), centre za socialno delo, inšpektorat za delo. So nekakšni posredniki med delodajalci in delavci ter so povezani tudi s sindikati, medtem ko sami niso sindikat, kot včasih velja zmotno prepričanje.